Šteje tisto najlepše: kar je v človeku človečnega
Naj je zgodovina človeštva še tako polna gorja in prav zdaj razsaja vojna čisto blizu nas, v Ukrajini, ima človek v sebi tudi nepopisno lepo plat. Sočloveku v stiski je, kakor vedno znova dokazujejo dobrodelne akcije, pripravljen pomagati na nič koliko načinov, če ne drugače, vsaj finančno, ni pa niti malo takih, ki zmorejo vzeti neznanega človeka kar za svojega. Odprejo mu vrata v svoj dom in s tem malone v lastno življenje, brez pompa in pričakovanj v zameno, kajti pomagati želijo iskreno, iz globokega humanizma. Koraki malega človeka so lahko velik korak za človeštvo.
V solidarnosti niso pomembne titule, poklicne in druge (pod)identitete, ki se jih oklepamo kot svojega raison d'être, pri pomaganju šteje tisto najlepše: kar je v človeku človečnega. Zato sogovornika, zakonca iz Ljubljane, ki sta pred slabim letom odprla vrata svojega doma študentki Magdalini iz Ukrajine, predstavljamo le z imenom, Nataša in Andrej.
Presenetiti samega sebe
Posnetki prizorov iz Ukrajine, ki so jih po ruskem napadu 24. februarja lani začeli prikazovati mediji, so sploh sprva dušili tudi marsikoga pri nas, a sesti za družinsko mizo in se soglasno odločiti: da, nekomu bomo ponudili posteljo, ni samoumevno. Nataša in Andrej ter njuna sinova v poznih najstniških letih so to plemenito gesto zmogli, ne da bi se, kakor sta starša povedala v pogovoru za Delo, veliko spraševali, kaj vse bi to lahko pomenilo za družinsko dinamiko.
Nataša ima aktivizem v sebi – po svojih močeh se je angažirala že v mladosti, ko je divjala vojna v Bosni, in tudi ob begunskem valu leta 2015 je kot prostovoljka nekajkrat pomagala na meji s Hrvaško –, medtem ko Andrej ni človek, ki bi drugim zlahka odpiral domača vrata. »A ko sem videl, kako so ljudje, ki morda dotlej niso živeli nič drugače kot mi, čez noč ostali brez vsega in so se samo z enim kovčkom v roki odpravili na pot, sem se povsem spontano vprašal, kako bi lahko pomagali mi.« Nekega večera je še sebe presenetil s predlogom, da bi nekomu ponudili streho nad glavo, ne da bi lahko vedeli, kdo bo to, niti kako dolgo bo ostal. Natašo, ki je »šla takoj v akcijo«, so medtem kot prenekatero žensko in mamo morile tesnobne misli, kaj bi bilo z njenimi fanti, če bi vojna izbruhnila pri nas; mož in starejši sin bi morala v vojsko. »Seveda ni smisel solidarnosti razbremeniti sebe občutij strahu in nemoči«, pa vendar se, kakor razmišlja sogovornica, »med pomaganjem zgodi tudi to. Moč ukrepanja je izjemna.«
Nov družinski član
In tako je marca lani v njihovo življenje vstopila Magdalina, 19-letno dekle, doma iz Harkova na vzhodu Ukrajine, ki je v Dnipru študirala violončelo. Z manjšim črnim nahrbtnikom in nekaj oblekami v njem, prenosnim računalnikom ter z glasbilom v roki je v Ljubljano prispela v okviru evakuacije mladih glasbenikov, izjemnega projekta Glasba za prihodnost, ki sta ga organizirala Živa Ploj Peršuh in Tomo Peršuh.
Potem ko je povsem utrujeno dekle nekega petka na dom Nataše in Andreja pripeljala prostovoljka, je že v soboto pri njih dobila svojo sobo, ključ od hiše ter vso čustveno podporo, tolažbo nadomestnih staršev in prav tako domačih fantov, s katerima se je dobro ujela. Globalna generacija ima, ko sta poudarila sogovornika, podobne navade. Toda težkih trenutkov kljub temu ni bilo malo, saj prenekaterega mladega človeka preganjajo dvomi in strahovi, kaj šele tistega, ki ga je vojna pognala daleč proč in ga neizmerno skrbi, kako je z domačimi in prijatelji ... Zato so Magi, kakor jo kličejo, poskušali čustveno karseda razbremeniti. Takoj so jo sprejeli kot novega družinskega člana, tako tudi skrbeli zanjo in ji kot lastnemu otroku pomagali v vsem, med drugim pri zapletenih birokratskih postopkih, na primer. Razširjena družina je kmalu vzpostavila novo rutino, v kateri se je vsakdo spoprijemal s svojimi obveznostmi: Magdalina je spet začela vaditi violončelo in je vse več koncertirala, vključevala se je v gospodinjska opravila in družinska praznovanja, obenem pa se učila slovenščine in se pripravljala na avdicijo v Avstriji, kjer živi in študira zdaj. Njeno življenje je spodbudno steklo naprej.
Izjemno delo in obogatitev
Čas teče hitro, ob prvi obletnici vojne v Ukrajini kaže poudariti, kakor je opozorila Nataša, izjemno delo, ki ga pri nas opravlja Slovenska filantropija. »Potem ko smo se javili, da bi radi nekomu ponudili dom, so nas zares temeljito pripravili na sprejem, in tudi zatem nismo bili prepuščeni samim sebi.« Pohvaliti je treba prav tako neverjeten projekt zakoncev Peršuh, nekoliko manj pa državo: zaradi birokracije, ki vzame posamezniku ogromno časa in energije. »Med uradi, v katerih sicer delajo prijazni ljudje, ni prave usklajenosti, sistem je zapleten. Magi je v Slovenijo prispela med prvimi, a je dobila odločbo o začasni zaščiti in vse, kar ta prinaša, šele po treh mesecih.« Morda so se postopki zdaj že utekli, toda na začetku gotovo ni šlo gladko.
O projektu Glasba za prihodnost je slovenska nacionalna televizija posnela dokumentarni film. V četrtek je bila v Kinodvoru predpremiera.
Skupno življenje je obogatilo vse, tako slovensko družino kot mlado Ukrajinko. Nataši že prej Ukrajina ni bila povsem tuja, saj je v mladosti preživela leto dni na Poljskem, kjer se je prek študija spoznala z zgodovino vzhodne Evrope, »ki jo v tukajšnjih koncih slabo poznamo«. Toda do globljega razumevanja družbe se je mogoče prebiti le z zgodbami iz prve roke. Magdalina jim jih je pripovedovala. Denimo o svojem prvem jeziku, ruščini, ki so jo pred vojno v milijonskem Harkovu govorili večinsko, zdaj pa se Magdalina protestno sporazumeva samo še v ukrajinščini (ter v angleščini in nemščini). Ali o ruski glasbi, ki je, morda razen protisovjetskega Šostakoviča, ne želi več igrati, kajti bolečine in zamera do Rusije so prehude, sploh pa je »ukrajinska glasba čudovita«. Ali še o nacionalni identiteti, ki ni enovit koncept, pri nas jo povezujemo z jezikom, medtem ko v Ukrajini ni (bilo) nujno tako. Ali o ukrajinskem smislu za samoironijo, saj humor nam je vsem v uteho.
Odprta vrata
Ambiciozna mladenka – ki je v dom slovenske družine pripeljala klasično glasbo, medtem ko so oni njej, med drugim, približali šport – študira od oktobra v Innsbrucku, na univerzi Mozarteum. Tjakaj si je, kot je povedala, želela že, ko je bila še v Ukrajini in preden je vojna vse obrnila na glavo. Da mora mlad človek slediti sanjam, jo bodrita prav tako Nataša in Andrej. Tako bo po svojih močeh pomagala tudi domovini, kajti vojna resda pobija ljudi in jih spravi na kolena, pa vendar se je treba postaviti na noge in iti naprej.
Magdalini bodo vrata slovenske družine vedno odprta. »Pri nas je zmeraj dobrodošla,« je sklenil Andrej z zavedanjem, da se v hudi stiski in brez vsega lahko znajde vsakdo. »Ne nujno zaradi vojne. Lahko se zgodi naravna katastrofa, potres. Saj vidimo, kako je bilo v Turčiji in Siriji. V taki situaciji ni več pomembno, kdo je kdo in kaj počne. Med prizadetimi ni razlik in potem šteje le pomoč, po čisto človeški plati.« Je lahko še kaj bolj dragoceno od zavedanja, da je morda nekje, mogoče daleč stran, nekdo, ki bi nam v nesreči brezpogojno stopil naproti, pa čeprav smo drug drugemu popolni tujci? Ko so marca lani za Magi izvedeli Natašini in Andrejevi sorodniki, prijatelji, sosedje, pa tudi neznanci kot kakšna branjevka s tržnice, so ji vsi želeli pomagati na svoj način ... Človek ima v sebi tudi nepopisno lepo plat.
Zdaj imam dve družini, ukrajinsko in slovensko
Težko si je predstavljati šok in strah mladega človeka, ki študira stran od domačih in se nekega jutra zave, da se je zbudil v vojni. »Sprva sploh nisem dojela, kaj se je zgodilo,« pripoveduje Magdalina. Najprej panično telefoniranje domov, nato dva tedna čakanja v Dnipru, saj je bila vrnitev v Harkov prenevarna. Zatem težka in hitra odločitev, da se kot mlada glasbenica odzove na povabilo o evakuaciji v Slovenijo – državo, o kateri ni dotlej vedela ničesar – in da gre na pot brez družine. Nakar je sledilo počasno in stresno potovanje na zahod Ukrajine, kjer je peš prečila madžarsko mejo, nato je iz Budimpešte v Ljubljane prispela z vlakom. Da je pristala v tuji državi pri neznani družini, kjer so jo sprejeli tako lepo, se ji zdi »kot zgodba iz kakšnega filma«. »Vesela sem, da sem to dekle jaz in da imam zdaj dve družini, svojo ukrajinsko in slovensko.« Lepo je tudi slišati, da sta se družini povezali.
Dva tedna za Magdalino marca lani je prek projekta Glasba za prihodnost prispela v Slovenijo tudi njena mama Olena z mladoletnim sinom. Novembra se jim je na Smledniku, kjer zdaj živijo povsem drugače kot v velikem Harkovu, lahko pridružil še mož, saj je dopolnil 60 let in nima več vojaške obveznosti. Njuna velika družina – vseh otrok je sedem, razen edinega sina so vse hčere odrasle – je zdaj razseljena po raznih koncih sveta, samo ena hči je z možem in otrokom ostala v domovini.
Njihov dom v Harkovu še stoji, z vsemi zgodbami, ki so jih morali pustiti za seboj. Olena je avtorica več knjig, vodila je različne programe za družine in otroke, zadnja leta je delala v družinskem logističnem podjetju. Mož je skladatelj. Kakor je poudarila, si prebegli Ukrajinci želijo biti ustvarjalni in koristni tudi v Sloveniji. Profesionalno bi radi počeli, kar so delali doma, obenem pa se, kolikor je mogoče, angažirali za Ukrajino in si pomagali med seboj.
Kakšna bo prihodnost, ne more vedeti nihče ... Mladi glasbenici Magdalini pa je jasno, da bi rada »prispevala k ukrajinski kulturi in delovala za dobro svojega naroda«.
