Trge je pa treba ustvariti ali najti

V času priprav na slovensko osamosvajanje gospodarske razmere v Sloveniji niso bile rožnate. Kar nekaj podjetij je bilo v hudih finančnih težavah, slovensko javnost je najbolj razburil in bolel stečaj Elana. Lani septembra preminuli dr. Marko Kos, eden od ustanoviteljev Slovenske demokratične zveze (SDZ), inovator, publicist in ugleden slovenski intelektualec, je v skrbi zaradi gospodarskih razmer v Sobotni prilogi 19. januarja 1991 vladi Lojzeta Peterleta svetoval tudi tole:

Oživljanje gospodarstva skoraj pol leta ni bila vladna prioriteta. Gospodarski del vlade je bil potisnjen v kot. Podjetja so se morala zato otepati s težavami, čedalje bolj so se pogrezala in zato bodo posledice hujše in reševanje težje in – kar je glavno – dražje. Elan je bil kot prva domina v vrsti. Gospodarstvo se danes ustavlja. Podobno je mlinskemu kolesu, ki ga malo vode komaj še premika. Podjetja enostavno nimajo ne dela ne denarja, nihče več ne plačuje za tisto malo naročil. Gre nam edino za preživetje. Investi­cij ni več. Zato so prizadeti prav železarstvo, kovinska, strojna in elektroindustrija, manj pa industrija oblačil, obutve, tekstila, gume, pijač in živil. Prizadevanja vlade, da omaganim podjetjem pokrije izgube, jim daje denar za plače prek bank in jih oprosti plačevanja republiških in občinskih prispevkov, se razširjajo na čedalje več podjetij. Vlada je podobna gasilcu, ki skače sem in tja, gori pa na vse več mestih. Samo vprašanje časa je, kdaj bo ta gasilska vlada izgubila moči. Ukrepati je treba drugače, dobiti je treba nova naročila na novih trgih. Trge je pa treba ustvariti – ali jih najti. To je ključno vprašanje podjetij, tudi zaseb­nih, zato je toliko novih podjetij, ki se zaman ozirajo po kupcih in niti ne začnejo dela. Srbski trg se je zaprl, hrvaški kupci so prenehali plačevati blago. Jugoslovanski trg je od­padel, še preden smo se osamosvojili – zgo­dilo se je torej tisto, s čimer so strašili nasprot­niki osamosvajanja.
Naročila in s tem delo za delavce so sedaj mnogo važnejša kot sistemski ukrepi, ki se pripravljajo na drugem nevtral­nem nivoju. Ob pomanjkanju dela je vsak tretji delavec tehnološki presežek. Če ni dela, ne more biti drugače. Umetnost pa je najti delo za vse in jih zaposliti. Če zmanjšamo norme za 30 odstotkov in vse zaposlene, bi lahko podvojili prihodek podjetij, s tem pa družbeni produkt. Operacija zamenjave trgov je zato mnogo zahtevnejša in kompleksnejša kot privatizacija. Seveda bo vlada odvrnila, da je to interna stvar podjetij. Vendar to ni čisto res. Vzemimo na primer Južno Korejo, ko se je 1972–1975 pripravljala na zunanjetrgovinsko ofenzivo. Vlada je organizirala zunanjetrgo­vinske izobraževalne tečaje, odprla komercialno-tehnične centre v vseh zanimivih drža­vah, odprla ministrstvo za zunanjo trgovino, uvedla informacijski sistem za vse razpise, licitacije in vprašanja, banko za dolgoročno kreditiranje dobav, zavarovalnico za politični tveganje dobav, restituiranje ponudbenih in pot­nih stroškov vse do faze sklepanja pogodb, popoln angažma diplomatske mreže za plasi­ranje gospodarskih projektov, agencijo za prenos tehnologije, centre za brezplačno sve­tovalno službo podjetnikom, sklade za anga­žiranje raziskovalno-razvojnih inštitutov pri projektih podjetij. Ne čudimo se, da je ta država izvozna velesila! Mnogo njihovih vzorcev so uporabili kasneje še Finska, Špani­ja in Irska, Tajvan in Singapur.

Kaj od vsega tega smo uvedli v Sloveniji? Roko na srce, prav nič! Imamo samo izjave vladnih mož, da je to stvar svobodnega trga. Kot da bi bili velika Amerika, ne pa mala Slovenija v krčevitih prizadevanjih, da se uve­ljavimo v svetu. To je podjetniško gledanje. Organizirati je treba zasebno iniciativo, izkoristiti pripravlje­nost za angažiranje vseh sil in sredstev, vendar v okviru države, ki na ta način postaja za ta podjetja servis za prodor na tuje trge. Brez takšnega servisa bo na tisoče slovenskih ko­mercialistov iskalo interesente po raznih drža­vah z velikimi stroški in z majhnim izkorist­kom. Pri tem je v celoti odpovedala, tudi gospodarska zbornica, ki bo morala vladi predložiti podrobno izdelane načrte, saj bi morala biti zbornica predvsem servis gospo­darskim podjetjem, kot je to običajna stvar pri naših sosedih. Ne pa delegatsko mesto za tar­nanje in dežurno obtoževanje vlade. Osamosvajanje Slovenije zato zahteva koncen­trirano in usklajeno ekonomsko-finančno-tehnološko vodenje, ne pa ideološkega. In to s kul­turnim zaledjem slovenske zavesti.