»Tu mi manjka Bosna, tam doli pogrešam Slovenijo«

»Še hranim dovolilnice, s katerimi sem lahko za določen čas zapustila begunski center na ptujski Zagrebški cesti. Zato zdaj toliko bolj cenim, da lahko grem, kamor hočem in kadar hočem. In to, da delam, da za to dobim plačilo in da lahko imam takšno družino.« Novinarka Štajerskega tednika Dženana Kmetec kar žari od takšnega življenja, ki je za marsikoga povsem običajno, ker je takšno vedno imel. Ona pa se je do njega šele morala prebiti.

Begunka je. Bila. Še tretjega razreda ni končala v začetku aprila 1992, ko se je nekega dne pri vratih pojavil stric, ki je živel tiste burne čase že na Ptuju, od koder je njegova žena doma. »V eno samo vrečko je bilo treba v pol ure stlačiti vse svoje dotedanje življenje. Čeprav so rekli, da se iz svoje hiše v Kotorskem umikamo le za dva tedna ali mesec dni. Oče je ostal doma, da bo pač gospodaril in varoval dom, potem se pa mi tako ali tako vrnemo.«

A tedni so se potegnili. V stričevo dvosobno stanovanje se je k štirim domačim priselilo še sedem ljudi: Dženana in njen leto starejši brat Mirsad, njuna mama pa teta z dvema hčerama in še babica. Tam doli v Doboju in okolici pa je jugoslovanska armada skupaj z domačimi oboroženimi skupinami začela akcijo Koridor, ki naj bi začrtala najbolj zahodno mejo srbskega ozemlja. Že mesec dni po odhodu Bećirovićevih so udarili tudi po Kotorskem in dolgoletno delo in prizadevanje za pravi dom sta se sesuli v ruševine. Oče je zbolel za rakom in prišel za svojo družino na Ptuj. »Pri stricu je bilo premalo prostora in vsa naša družina se je preselila v begunski center na Zagrebški. Oče je tam leta 1995 tudi umrl. Če bi preživel vojno, bi se zagotovo vrnili v Bosno. Popravil bi hišo, vse je znal narediti. Očistil bi nam bazen, ki ga je zgradil pred hišo.« Dženana po računalniku pobrska za fotografijami, na katerih med zeleno in rahlo razgibano okolico žalostno štrlijo ostanki sten. »Rada grem tja, a zdaj se ne bi vrnila. Ne rečem pa nič ...« Malo potuhta: »Tu mi manjka Bosna, tam doli mi manjka Slovenija.«

V begunskem centru

Potem se zdrzne, kot bi jo zmrazilo, ker sva se dotaknila sedanjega begunskega vala. Že na začetku septembra je ob prvem valu zapisala v Tednikovem uvodniku: »Ker sem to doživela, toliko bolj sočustvujem z begunci z vsega sveta. Ne zanima me politika, ne vera, vem le to, da so tisti, ki bežijo, navadni ljudje, ki niso nič krivi za vojne. Da so med njimi otroci, ki se sploh ne zavedajo, kaj se jim je zgodilo. Ne razumejo, zakaj se drugi otroci lahko vozijo s kolesi in igrajo, medtem ko oni potujejo v hladilnicah tovornjakov, na vlakih ali ladjah in se ponoči plazijo po gozdovih, upajoč, da jih ne bodo ujeli.«

A se razvedri in pove, da je bilo obdobje v begunskem centru pravzaprav zelo prijetno. Spet so bili z očetom. Sredi veliko otrok je bila in igrali so se po mili volji. Vsi okrog nje so bili enaki, vsi v ponošenih oblekah Karitas ... Kar dve leti ni hodila v šolo. V resnici ni nikoli končala tretjega, četrtega in petega razreda osnovne šole – za to je za vedno prikrajšana. V šesti in sedmi razred so ju z bratom in skupino otrok iz centra vozili v šolo v Videm pri Ptuju. Zadnje leto pa je hodila v ptujsko osnovno šolo Olge Meglič, a nanjo nima najboljših spominov; mestni otroci so ji na vsakem koraku dali vedeti, da so drugačni ali boljši od nje.

Hočem biti novinarka!

V ptujskem srednješolskem centru je bilo že bolje. Dobro se je naučila slovenščine, šola ji ni delala nobenih težav, od šestega razreda naprej pa je že vedela, da hoče biti novinarka. A za begunce šolanje ni samoumevno, študij še manj, delo v tuji deželi pa sploh ne. Sto tisoč jih je bilo že v začetku avgusta 1992 dovolj, da je Slovenija takrat zaprla meje za nove begunce. Šele julija 2002 je zakon dijake iz BiH izenačil z drugimi tujci v slovenskih šolah. Čez mesec in pol pa je pridobljeni status begunca vsem prešel v status tujca s stalnim prebivališčem. A že na začetku so begunci iz Bosne pri nas imeli nekaj prednosti, ker so dobili status začasnega begunca, visoki komisariat za begunce pri Združenih narodih pa je vztrajal, da jih v Sloveniji vodijo v evidencah razseljenih oseb, a ga država ni poslušala in ne ubogala. Do leta 1997 niso imeli pravice do dela, a kar se Dženana spomni, je poskušala vedno kaj delati, njena mati se je izjemno trudila. Mnogi drugi begunci iz Bosne niso dolgo zdržali in so šli naprej na evropski sever, kjer so si hitreje in lažje uredili življenje. Toda Bećirovićevi so bili žilavi in s stričevo pomočjo so na Ptuju kupili staro in obnove potrebno stanovanje na desnem bregu Drave. »Na bratov rojstni dan, 4. aprila, smo pribežali iz Bosne. Na isti dan, enajst let pozneje, smo se vselili v svoje stanovanje. Dve leti zatem smo dobili delovna dovoljenja in leta 2008 sva z bratom dobila slovenski državljanstvi. Mama ima status tujca s stalnim bivališčem v Sloveniji.«

Kljub vsemu hvaležna

Dženana je vedela, da bo težko študirala, a volja je bila silno močna. Kot tujka ni dobila slovenske štipendije. Nekaj je dal UNHCR, nekaj si je sama prislužila z delom, da je lahko živela v Ljubljani. Če je mama ne bi spodbujala, bi morda celo obupala. Pa ni. Diplomirala je iz novinarstva z analizo slovenskih predsodkov do islama. »Doma nismo bili verni, nismo hodili na obrede in molitve, mama ni nosila rute. Begunska izkušnja me uči, da je vsaka zgodba posebna. Tudi slabosti ali incidenti med begunci so taki in tako jih je treba razumeti. Ne morem razumeti, kaj vse je mogoče prebrati na odmevih in blogih. Vsi so naenkrat strašni poznavalci: »Jim je res vseeno, če vidijo naplavljenega mrtvega otroka, ki je le poskušal zbežati iz vojne. Kdor ni na lastni koži občutil, ne ve, kako je biti begunec. Kako je, ko si 'manj' vreden, ko te označijo in o tebi govorijo z negativnim prizvokom, ne da bi te sploh poznali.«

Dženanino Kotorsko s skoraj štiri tisoč prebivalci so med vojno izpraznili do zadnjega. Še danes jih 68 pogrešajo. Nekaj hiš je že obnovljenih in vseljenih. Bećirovićeva je ruševina, tako kot hiša njihove babice. Dženanine mame sploh več ne vleče tja. Sama pa si ne upa napovedovati, kakšni občutki in želje jo še prešinejo. Zdaj je ob še majhnih Hani in Eli ter očitno srečni zvezi z Urošem kot slovenska državljanka več kot hvaležna življenju. Pa čeprav jo je premetavalo in stiskalo, ne da bi ga bila sama kakorkoli izzivala.