»Tukaj katastrofalni potres. Hiše neuporabne«

Brežice - V zgodovini Brežic je današnji 29. januar nesrečen dan, potres ob 9.22 je namreč povzročil več škode kot posoški leta 1998. A po natanko stotih letih so Brežičani nanj skoraj pozabili. Še več, marsikje na tresenje tal niso pripravljeni, pa čeprav bi ob podobnem danes brez strehe nad glavo ostalo več kot 4000 ljudi.

Potres leta 1917 je bil po rušilnosti najmočnejši z epicentrom v Sloveniji v zadnjih sto letih. Katastrofalnejši furlanski leta 1976 je imel namreč žarišče v Italiji, pravi Ina Cecić iz agencije za okolje: »Potres v Posočju leta 1989 je bil po magnitudi močnejši od brežiškega (5,0), po učinkih pa zaradi žarišča izven naselja šibkejši. Epicenter brežiškega je po starih podatkih bil približno tri kilometre proti Krški vasi. Trenutno delamo novo raziskavo, točko žarišča bomo morda premaknili za kilometer.«

Stoletje kasneje je zavest o razdejanju zbledela. O vsaj delnih poškodbah praktično vseh zidanih hiš v Brežicah, Zakotu, Šentlenartu, Čatežu in Krški vasi pričajo le še zbledele slike in arhivski zapisi. Tudi zato so Posavski muzej, agencija za okolje in geodetski zavod današnji strokovni posvet ob stoletnici potresa organizirali v Brežicah.

»Po potresu leta 1963 v Skopju smo imeli nekaj časa najbolj sodobne protipotresne predpise, tudi danes so izredno dobri. A težava je v tem, da potres hitro pozabimo. Leta 1989 smo v Posočju po potresu videli hiše, ki so bile poškodovane leta 1976 v furlanskem potresu. Ljudje so dobili denar za prenovo, a so čisto prostodušno povedali, da so namesto protipotresne ojačitve raje uredili fasado, ker je to lepše,« ob številnih prizidkih in adaptacijah po domače pravi Cecićeva. »Če se je nekje zgodil močan potres, se bo zagotovo spet. Le da ne znamo povedati, kdaj. Lahko pa se nanj pripravimo,« še poudarja.

Danes bi izselili tisoč stavb

»Glede na dokument zavoda za gradbeništvo o potresni ogroženosti Slovenije bi bilo ob ponovitvi podobnega potresa na tem območju nekaj več kot 1000 stavb in 4000 ljudi treba začasno izseliti in pregledati poškodbe,« pojasnjuje Cecićeva. »Hiš, ki jih ne bi mogli obnoviti, bi bilo približno 15.«

Krško-Brežiško polje je po potresni nevarnosti v Sloveniji takoj za Ljubljano in zgornjim Posočjem, pravi Miloš Bavec iz geološkega zavoda. »Približno sočasno s pojavom Panonskega morja je to območje prišlo pod vpliv tektonskega pritiska v smeri od juga proti severu. Zaradi njega se je območje začelo upogibati in začela je nastajati velika vbočena guba, imenovana Krška sinklinala, v kateri danes med Gorjanci in Orlico leži Krška kotlina,« pojasnjuje Bavec.

Potres leta 1917 je bil po EMS-intenziteti učinkov na ljudi in predmete osmi od dvanajstih stopenj. Severni stolp gradu je bil, tako priče, luknjast, kot da bi vanj streljali s topovi.

»Frančiškanski samostan s cerkvijo, največji mestni in umetnostnozgodovinsko tudi najpomembnejši gradbeni kompleks, je bilo po potresu treba porušiti,« so besede zgodovinarja Dušana Nećaka. V nadomestni zgradbi danes domuje brežiška gimnazija.

Prva pomoč

Eden prvih orisov razmer po potresu, ki ga je v arhivih odkril Nećak, je telegram brežiškega okrajnega glavarja, ki ga je ta 29. januarja ob 12.35 poslal cesarskemu namestniku v Gradec: »Tukaj katastrofalni potres. Hiše neuporabne. Uradi ne morejo delovati. Prosim za takojšnjo pomoč vojaškega poveljstva v moštvu, ki bo pomagalo pri gradbenih delih in stražilo hiše. Mudi se, tudi smrtne žrtve. Okrajni glavar.«

Skupna ocena višine škode je znašala okoli dva milijona kron oziroma današnjih štiri milijone evrov. Cesar Karl I. je iz osebnih sredstev daroval 15.000 kron, med mnogimi so s prispevki za najjužnejše nemško mesto v deželi pomagali tudi v »nemškem« mestu Ptuju.

»Prva pomoč je prišla že popoldan z vlakom,« je dejala Vlasta Dejak iz Posavskega muzeja Brežice. »Vojaki so pomagali odstranjevati ruševine, podpirati stene.«

Zgodovinski zapisi o žrtvah so različni, od ene do štirih. Umrla je vdova po nadučitelju Voglarju, ki je prišla na obisk iz Dobrne. Ob temperaturah, ko je bila Ljubljanica zamrznjena, je v Savo pri Krškem verjetno zaradi strahu padla perica in umrla.

V mesecu do dveh so hiše tako obnovili, da se je večina ljudi vrnila na svoje domove. Brežice zato niso spremenile podobe, spomin na potres pa je počasi začel bledeti.