Tiskane izdaje
Ljubljana – Tožilstvo doslej ni preganjalo sovražnega govora, ker da prijavljeni primeri niso izpolnjevali vseh elementov kaznivega dejanja; niso, na primer, ogrožali javnega reda in miru. Je njihov blagi odnos kakorkoli vplival na ravnanje ljudi? Zdi se, da ja.
Župani v zadnjih mesecih govorijo o divjih hordah, ki da uničujejo stadione, poslanci organizirajo shode proti beguncem in tiste za nje, učitelji odločajo, kam bo država namestila otroke brez spremstva, neznanci na gradbišče džamije mečejo svinjske glave in zlivajo kri.
»Če tožilstvo ne preganja avtorjev sovražnega govora, ti dojamejo, da jim nihče ne bo nič storil. To jih spodbudi k še hujšim primerom sovražnega govora,« poudarja odvetnik dr. Rok Čeferin, specialist za civilno in medijsko pravo, ki ob tem opozarja, da po drugi strani v Evropi na splošno ni tolerance do sovražnega govora.
Zakaj ima Evropa tak odnos do sovražnega govora?
Zaradi zgodovinskih izkušenj. Evropska konvencija o človekovih pravicah in prva sodna praksa ESČP sta nastajali v petdesetih letih prejšnjega stoletja, po drugi svetovni vojni, po holokavstu, po fašizmu, nacizmu in v času stalinizma. Te izkušnje z množičnim kršenjem človekovih pravic so pokazale, da lahko sovražni govor, torej hujskanje k sovraštvu proti določenim manjšinam, pripelje do grozljivih posledic. Takrat so prišli evropski pravniki do spoznanja – ta stavek se pogosto citira – da se institucije demokratične družbe niso zmožne obraniti pred rasistično in drugo sovražno propagando in da jim je treba pri tem pomagati tudi s cenzuro in kaznovanjem. Zgodovinske izkušnje kažejo, da lahko nepreganjanje sovražnega govora vodi do ogrožanja varnosti, do motenja javnega reda, skratka do kršenja demokratičnih standardov.
Pri nas pa dobrohoten odnos tožilstva najbrž izhaja iz lokalne zgodovine? Se zaradi zloglasnega 133. člena danes bojimo zvite vrvi?
Verbalni delikt je bil res sramota. Ampak če se postavimo absolutno v bran svobodi izražanja iz strahu, da je ne bi pretirano omejili, pomeni, da bomo to pravico obvarovali, obenem pa poteptali tisto, ki je na drugi strani tehtnice: to je pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ogroženih in deprivilegiranih skupin in posameznikov. V pravu človekovih pravic je treba zaščititi obe pravici in med njima vzpostaviti ravnovesje. Vsako od njih je treba omejiti do te mere, da je še mogoče enako kakovostno uveljavljanje druge pravice. Naše ustavno sodišče je to ponovilo v neštetih svojih odločbah.
Ne zdi se mi, da bi javnost ustavno sodišče prepoznavala kot svetilnik demokracije.
Nekatere sodbe so bile v javnosti sprejete kot sporne, ampak ne glede na to ustavno sodišče po mojem mnenju opravlja izjemno pomembno delo pri varstvu človekovih pravic. Pri varstvu pravice do svobode izražanja je pomembno vplivalo na prakso nižjih sodišč. Analiziral sem sodno prakso ustavnega sodišča za obdobje od leta 2004 do 2010. V tem obdobju je v več kot polovici primerov sprejelo drugačno stališče: ugodilo je ustavnim pritožbam in se v večji meri kot redna sodišča postavilo v bran svobodi izražanja. Sodna praksa slovenskih sodišč se je tako uskladila in zelo približala standardom iz sodne prakse ESČP.
Kako pa je z drugo pravico? Bi se za učinkovitejši pregon sovražnega govora morala spremeniti zakonodaja ali bi zadoščala sprememba miselnosti?
297. člen kazenskega zakonika, ki opredeljuje javno spodbujanje sovraštva, nasilja oziroma nestrpnosti je bil sprejet na podlagi priporočil Sveta EU, da naj članice EU kaznivo dejanje sovražnega govora aktivno preganjajo.
Slovenija je izbrala eno od ponujenih oblik: sovražni govor je samo tisto ravnanje, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali pa je bilo storjeno z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev. Ta oblika je milejša za storilce, a je še vedno znotraj priporočenih okvirjev, ki veljajo v EU. Problem torej ni v zakonu, ampak v tem, da tožilstvo postavlja previsoke standarde za to, kdaj je kaznivo dejanje storjeno.
To se je v preteklosti večkrat potrdilo, kajne?
Poglejva primer Tomaža Majerja. Tomaž Majer ali kdorkoli, ki je bil avtor tega pisma, je rekel, da so priseljenci iz bivših jugoslovanskih republik nevarnost za interese slovenskega naroda, da so neumni, neuki ... Po mnenju tožilstva v tem primeru ni bilo storjeno kaznivo dejanje, med drugim zato ne, ker ni bilo storjeno z uporabo groženj, zmerjanja ali žalitev. Kako to, da ti izrazi niso žalitev, je popolnoma nerazumljivo.
Pri Erlahu so rekli, da njegovo dejanje ne bi moglo ogroziti ogroziti javnega reda. Pozival je k streljanju na begunce in k požigu džamije, ko bo zgrajena. Kako so lahko v teh zaostrenih razmerah med matičnim prebivalstvom in priseljenci sklepali, da pozivanje k streljanju na begunce ne more ogroziti javnega reda? Ta ugotovitev se mi zdi popolnoma absurdna. Sploh če upoštevate, da je potem prišlo do motenja javnega reda: na gradbišče džamije so zlili kri in zmetali svinjske glave. Očitno ta gonja proti muslimanom in priseljencem lahko vodi do motenja javnega reda in miru.
Kaj pa lahko naredimo kot država, družba, državljani? Kdo lahko tožilstvu dopove, da njihova stališča niso ustrezna?
Potekati mora javna razprava in v njej morajo tožilci sodelovati. Da bi to počeli, doslej še nisem zasledil. Tožilstvo preprosto ne odgovori na kritike. Resnično ne vem, zakaj ne, ampak mislim, da nimajo prav.
Bi njihov ostrejši odziv res posegel v pravico do svobode izražanja?
Pravico do svobode izražanja je treba spoštovati, kar pomeni, da se ne sme pretirano strogo kaznovati avtorjev sovražnega govora ali preganjati vsakogar, tudi tistega, ki objektivno ne more s svojimi besedami povzročiti motenja javnega reda in miru. Ampak pregon najhujših primerov sovražnega govora je skladen z ustavo in evropsko konvencijo o človekovih pravicah.
