Tiskane izdaje
Ljubljana – Novinarstvo je eden najlepših, a tudi najbolj nevarnih poklicev na svetu. Samo v minulem desetletju je umrlo več kot osemsto novinarjev. Mnogi so bili ubiti na vojnih območjih, nekatere pa so usmrtili, da bi jih utišali. Storilci ostajajo nekaznovani.
Številke so odvisne od sporočevalca in časovnega obdobja. Na platformi Sveta Evrope za promocijo zaščite in varnosti novinarstva piše, da je bilo od aprila lani ubitih 16 novinarjev, samo letos štirje. Največja novinarska organizacija na svetu, Mednarodna federacija novinarjev (IFJ), ki ima 600 tisoč članov v 140 državah, je od začetka leta zabeležila 66 nasilnih smrti med novinarji. Po podatkih Unesca, ki povezuje ves svet, je lani umrlo 115 novinarjev, leto prej pa 98; od leta 2006 do 31. decembra 2015 pa kar 827 novinarjev oziroma drugih zaposlenih v medijih.
Umori – ultimativna oblika cenzure, kot pravijo v tej mednarodni organizaciji – pogosto ostajajo nekaznovani. V Unescu ugotavljajo, da se v devetih od desetih primerov morilci nikoli niso znašli pred sodnikom, v 92 odstotkih primerov pa jih sploh nihče ni preganjal. Razjasnjenih je bilo le osem odstotkov primerov.
Zločinci (p)ostajajo imuni pred roko pravice in zato tudi bolj drzni. Zaradi nepreganjanja storilcev niso ogrožena le novinarska življenja, ampak tudi demokratični družbeni procesi in družba v najširšem pomenu besede. Med običajnimi državljani, pravijo v Unescu, se namreč tako krepi prepričanje, da se bodo zaradi izražanja neprijetnih resnic in neželenih mnenj znašli v težavah. Obenem zaradi takih primerov družba izgublja zaupanje v pravosodje, ki naj bi vsakogar varovalo pred napadi na njegove pravice. Informacije so temeljni pogoj za sprejemanje najboljših možnih ekonomskih, socialnih ali političnih odločitev. Novice, ki jih morilci z uboji novinarjev želijo utišati, so prav tiste, ki jih mora javnost vedeti, poudarjajo v Unescu.
Drugega novembra pred tremi leti sta bila v Maliju ubita francoska novinarja in dan njune smrti so v Unescu razglasili za mednarodni dan boja proti nekaznovanju zločinov proti novinarjem. Ob tretji obletnici tega zločina so objavili poročilo Varnost novinarjev in nevarnost nekaznovanosti. V njem so se osredotočili samo na umore, a so poudarili, da so med zločini zoper novinarje, ki ostajajo nekaznovani, tudi ugrabitve, mučenja, ustrahovanja in zaplemba njihovega gradiva, novinarke pa so pogosto spolno zlorabljene.
»Medijska oziroma novinarska svoboda ni samoumevna,« pravi predsednica Društva novinarjev Slovenije Petra Lesjak Tušek. »Novinarji in fotoreporterji zlasti na kriznih žariščih, pa tudi v mnogih drugih državah, tvegajo največ, kar lahko – svoja življenja. Hkrati pa številni med njimi niso ogroženi le neposredno – ker delujejo v najbolj brutalnih in radikalnih razmerah. Mnogi ustvarjajo pod hudimi pritiski in nekateri so celo eksistencialno ogroženi, čeprav bi morali biti, sploh kadar gre za javni interes, zaščiteni v največji možni meri.«
Pregon zločincev oziroma kaznovanje storilcev kaznivih dejanj zoper novinarje ni nujno zgolj zaradi posamičnih, konkretnih primerov, v katerih kaznivo dejanje nesporno terja neposredne sankcije odgovornih. »Ključno je tudi z vidika širšega družbenega ustroja. Če bodo kazniva dejanja končno kaznovana, se bo postopno vzpostavilo okolje, v katerem bi lahko vsaj v večji meri, če že ne povsem, preprečevali tako zločine zoper novinarje kot tudi omejevanje novinarske svobode v širšem smislu. Politične in kapitalske mreže imajo nedvomno interes, da se ohranja status quo oziroma da se razmere še poslabšujejo, zato je treba vztrajati pri prizadevanjih za kaznovanje zločinov, zlasti z (re)akcijami različnih organizacij na globalni ravni,« poudarja Petra Lesjak Tušek.
Petintrideset predatorjev
V Mednarodni federaciji novinarjev krizo varnosti med novinarji pripisujejo nezmožnosti držav, da bi preganjale tiste, ki novinarjem grozijo, jih napadajo in jih celo ubijajo. Na njihovem seznamu najbolj nevarnih držav je na prvem mestu Afganistan, kjer je bilo po njihovih podatkih ubitih 11 novinarjev. Sledijo Irak (7), Sirija, Jemen in Pakistan (po 5 novinarjev). Novinarji, pravijo v IFJ, pa zaradi svojega dela umirajo tudi v državah, kjer ni vojn, saj poročajo o kriminalcih in tistih, ki zlorabljajo svojo moč. V Mehiki, denimo, jih je umrlo osem, v Indiji in Gvatemali 5, v Braziliji pa trije.
»Takšno nasilje je nesprejemljivo. Vlade bodo morale prevzeti odgovornost in radikalno ukrepati zoper tiste, ki napadajo novinarje,« pravi generalni sekretar IFJ Anthony Bellange. Novinarji umirajo tudi v državah članicah Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi. Nekaznovani so ostali morilci mnogih ubitih novinarjev, na primer Slavka Ćuruvije (1999), Georgija Gongadzeja (2000), Martina O’Hagana (2001), Milana Pantića (2001), Veronike Čerkasove (2004), Duška Jovanovića (2004), Paula Klebnikova (2004), Elmarja Huseynova (2005), Ane Politkovske (2006), Ališerja Sajpova (2007), Hranta Dinka (2007), Natalje Estemirove (2009), Gadžimurada Kamalova (2011), Akmednabija Akmednabijeva (2013) in Pavla Šeremeta (2016).
»Besede so premalo,« poudarja predstavnica Ovse za svobodo medijev Dunja Mijatović: »Države članice bodo morale svojo ostro retoriko tudi udejaniti.«
V organizaciji Novinarji brez meja pa so objavili še seznam 35 predatorjev, kot so jih imenovali, ki cenzurirajo, zapirajo, mučijo in ubijajo novinarje. Med njimi so predsedniki, politiki, verski voditelji, predstavniki paravojaških milic in kriminalnih združenj.
