Tiskane izdaje
Ne tedaj, ko se je kakor strela z jasnega sredi soglasnega enoumja o zunanji politiki zavzel za tesnejše, zares lahko plodne stike z Zahodom namesto na videz lepe, a nekoristne neuvrščenosti, pa niti zadnja leta ne, ko je večina medijev že spet trobila v en sam rog.
Zato se je - kljub veliki priljubljenosti pri gledalcih, bralcih in poslušalcih - marsikomu med politiki zameril. V Beogradu, kjer je dolgo služil časniku Politika, pa v Zagrebu, kjer so mu čez noč odpravili kolumno, ker ni dovolj glasno ploskal novim gospodarjem. V Ljubljani pravzaprav ni bilo dosti drugače. Tudi zato se mu je zelo dobro zdelo, ko je dobil državno odlikovanje. Prvi med novinarji na Slovenskem.
Jurij je prekrižaril ves svet, preživel zgodovinska obdobja in izkusil vse sisteme, preden se je nazadnje ustalil v Ljubljani. Rodil se je v Trstu, mladost je preživel v Moskvi, v Rusiji je začel tudi novinarsko kariero. Za Radio Jugoslavija je med drugo svetovno vojno oddajal iz osrednje Azije in Gruzije. Po vojni je našel delo pri tedaj največji beograjski novinarski hiši Politika. Poslali so ga za dopisnika, desetletje je poročal iz Londona, potem skoraj poldrugo desetletje iz New Yorka. Vmes je spoznal in bralcem razlagal Bližnji vzhod, srednjo in vzhodno Evropo, Grčijo, Turčijo in Ciper, tedaj nevralgične točke. Iz Prage je poročal o ruskih tankih, iz Washingtona o aferi Watergate. Ko je delal za Politiko, se je oglašal tudi za slovensko televizijo, takrat so ji rekli TV Ljubljana. Mlajši kolegi smo občudovali njegovo razgledanost, zavidali smo mu izkušnje, ki jih - v vedno novih časih - ni bilo mogoče ponoviti.
Ko se je v svoji matični beograjski novinarski hiši upokojil, je prišel domov, v Slovenijo. Takrat je - bilo je v osemdesetih letih, pred tremi desetletji - začel novo kariero, s katero se šele prav zapisal tudi v slovenski javnosti. Nepogrešljivi televizijski komentator je bil, ko je šlo za svetovno dogajanje, med vrsticami je vedno povedal, kako gleda na slovensko dogajanje. Pisal je kolumne tudi za časnike v drugih tedaj še jugoslovanskih republikah, potem v novih balkanskih državah. Čisto vseeno mu je bilo, ali se uredniki, direktorji, ministri in predsedniki strinjajo z njim. Zato so mu kolumne tudi ukinjali. Na Televiziji Slovenija in s kolumnami v tedniku Mladina je zdržal tako rekoč do konca.
Njegov vogal v baru pod Ferantovim vrtom nikoli več ne bo, kakor je bil doslej. Marsikdo med kolegi bo pogrešal skodelico kave z njim, kratek pogovor. Njegovo modro ugotovitev, da marsikaj na svetu in v naših logih vendarle ni čisto tako, kakor se zdi na prvi pogled.
