Urgentni centri postali rak rana delovanja bolnišnic
V naši državi deluje 11 urgentnih centrov, dvanajstega gradijo na Ptuju. Ko so jih pred sedmimi leti odprli, se je zdelo, da je Slovenija uresničila veliki cilj: nuditi visokokakovostno 24-urno zdravstveno oskrbo v centru, kjer lahko najhuje bolni in poškodovani dobijo vso potrebno nujno oskrbo na enem mestu takoj. Toda izkazuje se, da so urgentni centri postali rak rana delovanja bolnišnic. Bolnišnice kadrovsko siromašijo, redno zaposlenih zdravnikov v njih je komaj za vzorec in so že močno izčrpani, bolnikov pa prihaja podnevi in ponoči vse več.
Nenujni bolniki povzročajo gnečo
Urgentni centri so namenjeni nujnim bolnikom in težkim poškodovancem, torej vsem tistim, ki bi do jutra, ko lahko obiščejo svojega zdravnika, utrpeli že bistveno poslabšanje stanja ali umrli. Kljub temu pa so urgentne centre pričeli obiskovati mnogi, katerih zdravstveno stanje ne zahteva urgentne zdravniške pomoči. »Na urgenco pride ob treh ponoči možakar, ki si je zvil gleženj zvečer. Ravno tako sredi noči pride gospa, ki jo dva dni boli grlo. Nekdo, ki dva dni ni bil na veliki potrebi,« našteje predstojnik urgentnega centra UKC Maribor dr. Gregor Prosen nekaj primerov nepotrebnega obiskovanja urgence, zaradi kakršnih so urgence po vsej državi preobremenjene.
Skoraj brez urgentnih zdravnikov
Urgentni centri po vsej državi so kadrovsko izrazito podhranjeni, delujejo praktično brez lastnih zdravniških kadrov, opozori sogovornik, ki je tudi predsednik najvišjega strokovnega organa za urgentno medicino - razširjenega strokovnega kolegija – in ima nad stanjem urgenc v državi dober pregled. Urgentni centri delujejo v okviru bolnišnic.
»Bolnišnice Murska Sobota, Slovenj Gradec in Ptuj nimajo niti enega specialista urgentne medicine, enega ima Celje, Izola dva, dva sta zaposlena v bolnišnici Novo mesto, kmalu bo še enega dobila urgenca v UKC Ljubljana. Najbolje smo kadrovsko popolnjeni v UKC Maribor, saj imamo 11 polno zaposlenih zdravnikov specialistov urgentne medicine. Povsod drugod delajo v urgentnih centrih specialisti drugih strok, na primer internisti, kirurgi, ortopedi, ki zaradi tega ne morejo biti toliko na svojih rednih delovnih mestih, zaradi česar bolnišnice v celoti slabše delujejo,« navede dr. Prosen.
Mariborski urgentni center deluje bolj optimalno kot vsi drugi ravno zaradi 11 zdravnikov, ki delajo samo na urgenci, a je osebje že pošteno izčrpano.
Biti urgentni zdravnik
»Biti urgentni zdravnik je zelo naporen poklic. Že 17 let delam podnevi in ponoči. Vsak mesec so kolegi šest noči v službi, torej šest noči na mesec ne spim. Nenehno imam v roki dva telefona, po katerih me obveščajo in usklajujem delo drugih, okoli mene je tudi ducat pacientov hkrati, dva zdravnika pripravnika, ki pomagata, a potrebujeta vodenje in navodila. Delo je zaradi hudo bolnih in poškodovanih krvavo, stresno, srečujemo se s številnimi smrtmi. Mnogih sester in zdravnikov, ki tukaj delamo, se to grozljivo dotakne. Na koncu se na urgenci sicer navadiš vsega, razen nečesa: da ne moreš najti postelje za bolnika, ki posteljo nujno potrebuje. Sredi noči telefoniram po raznih oddelkih bolnišnice in iščem prosto posteljo, kot da bi jo iskal za svojo mamo ali očeta. Prosim, moledujem, naj bolnika vendar nekje sprejmejo,« pripoveduje prvi mož urgentne medicine na Slovenskem.
»Prejšnji večer smo imeli štiri bolnike, a ni bilo zanje prostora v celotnem UKC, ki poka po šivih. Ni prostih postelj. Težava so tudi izolacije zaradi covidnih bolnikov. V takem primeru morajo bolniki ležati na zasilni postelji na urgenci, oblečeni, kot so prišli, nimajo obrokov hrane, ker še niso hospitalizirani. In to se ponavlja v zadnjem času tako rekoč vsako noč. Kolikor vem, je stanje v UKC Maribor kljub navedenemu boljše kot v večini slovenskih bolnišnic, katerih urgentni centri se dobesedno utapljajo v navalu pacientov. Skoraj nerešljivo pa se zdi stanje v Ljubljani,« dodaja.
Izgorelost, ki pripelje do zloma
Dokazano je, da so presoje sredi neprespane noči in naslednje jutro vprašljive, nevarne za paciente. Kdor ponoči pogosto ne spi, pa je zaradi motenj cirkadianega ritma resen kandidat za razvoj rakave ali kake druge hude bolezni. Do deset neprespanih noči mesečno za mlade zdravnike specializante in kasneje po šest neprespanih noči na mesec za zdravnike v zreli dobi pomeni zanje neposredno tveganje za hudo bolezen. V Veliki Britaniji so v študiji o smrtih 8556 zdravnikov ugotovili, da je dolžina življenja zdravnika v korelaciji z njegovo specialnostjo: tam živijo najdlje splošni zdravniki – 80,3 leta, 79,9 leta kirurgi, 75,5 leta anesteziologi, najmanj, zgolj 58,7 leta, pa urgentni zdravniki.
»Biti moraš malo nor, da se odločiš za tak poklic. Komaj čakam, da bom dopolnil 55 let in mi ne bo treba več biti v službi ponoči. A kje je še 55?! Ne vem, če bom zdržal,« se potoži šele 43-letni sogovornik. Kaj bo, če ne bo zdržal?
»Nekateri kolegi so po nekaj začetnih letih takega dela izgoreli in so odšli drugam. To je velika škoda, saj je zdravnik ravno takrat v svoji najboljši formi, največ ima znanja in izkušenj, zna najbolje pomagati bolnikom,« ugotavlja dr. Prosen, ki tudi za samega sebe ne ve, kako dolgo bo še zmogel. Meni, da je nujno potrebno uvesti za urgentne zdravnike in sestre olajševalne ukrepe, da bi zmogli naporno delo skozi vseh 40 let delovne dobe. Kakšne?
58,7 let je povprečna starost, pri kateri umirajo zdravniki urgentne medicine v Veliki Britaniji
79,9 leta je povprečna starost, pri kateri umirajo v Veliki Britaniji kirurgi
Štirje potrebni ukrepi
»Zaradi dela ponoči bi bilo treba je zmanjšati skupno število ur, ko moramo biti v službi. To je zdaj približno 172, odvisno od meseca, pogosto pa naraste na 180 ali 190 ur. Poleg takšnega beneficiranega staža potrebujemo tudi jasno določene in upoštevane standarde in normative za delo na urgenci. Spanca na urgenci de facto ni, bolniki prihajajo skozi vso noč. Urgentno službo bi bilo treba reorganizirati. Nobene potrebe ni, da je v državi toliko dežurnih mest, kot jih je zdaj, ko imamo tako rekoč dvojno dežurstvo: dežurni zdravnik je ponoči v zdravstvenem domu in tudi v urgentnem centru, ki je morda le 50 metrov stran. Ponoči je po raznih lokacijah v vsej državi dežurnih okoli 50 zdravnikov, ljudje pa v večini obiskujejo le enajst urgentnih centrov, ker smo najbolje opremljeni. Urgentni zdravniki podpiramo predlog, da bi v prihodnje delovalo 12 urgentnih centrov in med 15 in 20 satelitskih urgentnih centrov, preostala dežurna mesta pa bi ukinili. Na ta način bi lahko združili število zdravnikov, ki bi dežurali na polovico manj dežurnih mest. To bi bilo še posebej ugodno za družinske zdravnike, ki jih prav tako primanjkuje,« pojasni dr. Prosen.
Kmalu pred zaprtimi vrati
Sogovornik poudari, da bo v nasprotnem v Sloveniji urgentna pomoč sčasoma ugasnila. »Urgentni centri so že zdaj na pol potopljena ladja. Potrebovali bi 500 specialistov urgentne medicine, da bi lahko zapolnili vsa mesta v urgentnih centrih in predbolnišnični nujni medicinski pomoči. A mladi zdravniki se za to specializacijo ne prijavljajo niti približno v zadostnem številu. Bojim se, da tudi če bi jim dali zlate palice za plačilo, se jih za tako težke delovne razmere, kot so v urgenci, ne bi prijavilo več. Brez mladih zdravnikov pa urgence kmalu ne bo več. Če bo šlo tako naprej, bodo ljudje, potrebni pomoči, ostali pred zaprtimi vrati urgenc,« je dejal dr. Gregor Prosen.
Zakaj se mladi zdravniki ne odločajo za urgenco
Zanimanje za delo urgentnega zdravnika je med študenti medicine in mladimi zdravniki veliko, a jih odženejo razmere, v katerih bodo morali delati, je pokazala anketa, ki so jo izvedli mariborski zdravniki med študenti in absolventi medicinske fakultete ter med zdravniki pripravniki in sekundariji, ki se še niso odločili za specializacijo. Urgentna medicina je specializacija, ki traja pet let po zaključku študija na medicinski fakulteti. Po specialističnem izpitu se lahko zdravnik urgentne medicine zaposli v urgentnem centru ali v prehospitalni enoti; slednje pomeni, da je v večini na terenu.
Od 451 anketiranih jih je 65 odstotkov, to je 292 vprašanih, odgovorilo, da jih urgentna medicina zanima, 35 odstotkov pa jih ne zanima. Na vprašanje, ali bi se odločili za specializacijo iz urgentne medicine, pa jih je pritrdilno odgovorili zgolj 17 odstotkov, to je 77 vprašanih. Zakaj se preostali, ki jih urgentna medicina zanima, ne bodo odločili za to stroko?
Največ se jih boji, da tega dela ne bi mogli opravljati do upokojitve, drugi razlog je v tem, da neredni delovni čas, nočno delo in delo v turnusu ne omogočajo kakovostnega družinskega življenja, pomembno vlogo igra nejasna vizija razvoja urgentnih centrov v Sloveniji, številne stresne situacije, ki so jim izpostavljeni zdravniki na urgenci, preveč obravnavanih bolnikov na dan, nemožnost zaposlitve v zasebnem sektorju, nezadostna cenjenost specializacije in tudi – zanimivo – da specializacija ni priznana v nemško govorečih državah.
Avtorji raziskave ugotavljajo, da je družinsko življenje in preživljanje prostega časa pri mlajših generacijah zelo pomembna kategorija, ko se odločajo za nadaljnje poklicne korake. K temu prispeva svoje tudi feminizacija zdravniškega poklica, saj imajo ženske osrednjo vlogo v družinskem življenju.
Nekakovostno življenje na delovnem mestu in v prostem času vodi dolgoročno v sindrom izgorelost. Gre za sindrom, ki nastane zaradi dobrih oziroma glede na dane razmere predobrih namenov zdravnika, ki trčijo v zid togosti sistema, v katerem delajo, so zapisali avtorji raziskave. O tem, kako vpliva delo urgentnega zdravnika na kakovost njegovega življenja, so bile v tujini opravljene številne raziskave. V ZDA je na delovnem mestu zadovoljen zgolj vsak peti urgentni zdravnik, kar urgentne zdravnike uvršča na samo dno med raznimi specialnostmi. Kar 48 odstotkov, torej polovica urgentnih zdravnikov v ZDA je izgorelih, 15 odstotkov jih ima samomorilne misli, en odstotek jih je uspešno naredil samomor. Slovenski urgentni zdravniki so po raziskavi evropskega združenja za urgentno medicino (EUSEM) o pogostosti izgorelosti na prvem mestu.
