V dveh požarih so jim ognjeni zublji vzeli vse

Kličemo na pomoč družini Makovec iz Krajnega Brda, saj je v njihovi hiši kar dva dni zapored gorelo, s skromnimi dohodki škode ne bodo mogli sami odpraviti.

sob, 13.02.2016, 10:00
Stopimo skupaj

Makovčevim bi v tem trenutku najbolj prav prišli denarni prispevki, da bodo lahko plačali material za sanacijo pogorišča in izvajalce. Sredstva lahko nakažete na transakcijski račun Zveze prijateljev mladine Moste - Polje, Proletarska 1, 1000 Ljubljana, IBAN: SI56 3300 0000 1303 865, BIC: HAABSI22, koda: CHAR, namen: Humanitarna pomoč družini Makovec, sklic: SI00 508. Za dodatne informacije lahko pokličite na telefon ZPM Moste - Polje 01/54 43 043, kjer bodo koordinirali dobrodelno akcijo.

Skromno življenje družine Makovec iz Krajnega Brda, vasice visoko nad Krašnjo, je prejšnji mesec doseglo dno. Ognjeni zublji so jim v dveh zaporednih požarih uničili še tisto malo, kar jim je uspelo spraviti skupaj. Kljub temu so srečni, da so odnesli žive glave, hvaležni pa so tudi sorodnikom in sovaščanom, ki so jim v stiski prvi priskočili na pomoč.

Mrzel torkov večer je zakonca Makovec, 55-letnega Mirana in 48-letno Fani, zadržal pred televizorjem v dnevnem prostoru, ob topli krušni peči, 17-letni sin Sandi pa se je že umaknil v zgornje prostore in poslušal glasbo, kot to pač počno najstniki.

»Kakšnih petnajst minut pred deveto je bilo, ko je začel kričati, da gori. S Fani sva se samo spogledala, se pognala po stopnicah, nagonsko odprla okno in metala skozenj vse, kar nama je prišlo pod roke, niti besede nisva spregovorila. Predmeti so goreli, midva pa sva grabila vse po vrsti,« pripoveduje Miran. »Moj spomin je mrtev, še danes vam ne znam povedati niti besede, kaj je bilo, kako smo ravnali, niti tega ne vem, kdo je poklical gasilce,« pristavi Fani. »Šok, en sam šok. Tega se ne da opisati.«

Miran pojasni, da je ženo to popolnoma sesulo, da se kar skriva in zapira vase, njemu pa je za silo uspelo zbrati misli. »V najini sobi je zagorelo. Tam smo imeli peč, ob steni zložena drva, na sušilu pa je Fani tisti večer razobesila perilo. Še mokro je bilo. Ne vem, kako se je lahko vnelo. Ne gre mi v glavo,« razmišlja. »Ko so prišli gasilci, je doli na bregu še vse, kar sva zmetala ven, gorelo, zato so najprej tam špricali. Dele pohištva, oblačila, žimnico, papirje ... Rekli so, da sva dobro opravila, preprečila sva, da bi se vnelo ostrešje ... Grozno je bilo. Po tleh smo imeli topli pod. Ko sva prišla gor, je bilo vse v žerjavici. Kar bos sem hodil po tistem, pa me je speklo samo po palcu. Ne vem, kako je to mogoče ... Žena se je bolj opekla, jaz pa še rok nisem imel ožganih, čeprav je bilo vse, kar sva prijela, v ognju,« razlaga Miran.

Dva dni, dva požara

A Sandi je ni tako dobro odnesel. »Nadihal in najedel sem se dima. Dušilo me je, nisem mogel do zraka,« skopo pove. Do Makovčeve hiše, ki stoji zelo na samem, po robu strmega brega vodi ozka makadamska cesta, zato se je le eni gasilski cisterni uspelo prebiti v bližino. »Ampak tamle na cesti jih je stalo kakšnih 14. Z ene v drugo so gasilci črpali vodo in poleg hiše preškropili še vse sosednje objekte,« pripoveduje Miran. Le kakšna dva metra stran od hiše stoji štalica za telico, da imajo mleko, poleg nje pa je nadstrešek za traktor, s katerim si malo pomagajo pri spravilu sena in drv. »No, ko so po nekaj minutah opravili z ognjem, sta dva gasilca zgrabila Sandija, ki je bil že ves zelen, in ga odnesla po bregu navzgor, da so ga potem spravili v bolnico. Vso noč je bil priklopljen na kisik,« doda.

Gasilci so še dolgo v noč zračili prostore in jih s termovizijsko kamero kar dvakrat preventivno pregledali, da ja ne bi še kje kaj tlelo. Naslednje popoldne sta se Fani in Miran odpravila v Klinični center po fanta. »Hitro smo prišli domov. Ura je bila okrog pol petih. Sandija sva namestila v dnevno sobo, jaz pa sem šel v kuhinjo, da bi, po vsem, kar smo doživeli prejšnjo noč, končno kaj pojedel. Še dobro sedel nisem, ko je skozi vrata planil ženin brat in kričal, da nam gori vse zgornje nadstropje, da se vidi iz doline. Vsi hkrati smo začeli klicati gasilce. Spraševali so, kje je Krajno Brdo, pa sem rekel, naj pridejo tja, kjer so gasili že prejšnji dan,« pripoveduje Makovec. »Niso mogli verjeti, da spet gori. Še danes ne vem, kako je to mogoče. Kriminalisti zdaj raziskujejo.«

Spet se je vse ponovilo. Množica ljudi okrog domačije, škropljenje, Sandi pa spet v bolnico. Miran: »Pa še ženin brat zraven, ki se je tudi nadihal dima. S Sandijem sta hotela kar razlomiti gorečo omaro, pa se ni dalo ... Vse je šlo k vragu, vse, okna, vrata, Sandijeve šolske knjige, računalnik, dokumenti, ogenj je celo skozi grušt pogledal. Za las je šlo. Če bi gasilci prišli le pet minut pozneje ... Očitno sem od prejšnjega dne prišel že toliko k sebi, da mi je po glavi rojilo le dejstvo, da nimam nobenega denarja ... Kaj bomo zdaj?«

Bolezen in stiska

V nadaljevanju pove, da sta oba z ženo invalidsko upokojena. »Fani je skoraj slepa, le pet odstotkov vida ji je ostalo. Operirati je ne morejo, saj ima poškodovan glavni živec. Prejema le 240 evrov pokojnine. Tudi jaz sem na invalidski. Štiri leta so mi manjkala do penzije, a me je izdala hrbtenica. Kar 36 let sem fizično delal, na žagi, v Induplati, nekaj časa pri šlosarjih in v papirnici. Ves čas sem bil v prisilni drži, na koncu pa se mi je še živčevje vnelo. Najprej sem bil upokojen za štiri ure, potem pa smo po štirih letih to končali, ker mi v papirnici niso mogli priskrbeti sedečega dela,« pripoveduje in doda, da mu na račun kane le 430 evrov na mesec.

Če ne bi bilo požara in ne bi dosegli dna, se Makovčevi ne bi pritoževali in ne bi prosili za pomoč, a zdaj jim je že jasno, da brez nje ne bo šlo. »Veste, naš Sandi je hudo bolan. Zadnji dve leti smo samo še po bolnicah,« poudari oče. »Za avtoličarja se uči, dve leti je bil odličnjak, dobil je celo Prešernovo nagrado za dijake, zdaj pa bo moral letnik verjetno ponavljati, saj skoraj ni bil v šoli. V sobi poleg najine je imel obešenih polno pohval in priznanj, zdaj pa mu je ogenj še to uničil ... Ko je bil na praksi, je nekaj zaslužil, pa si je kupil novo pohištvo za sobo ... Vse je šlo,« vidno pretresen pripomni Miran in doda: »Veliko je preležal v bolnici, zdaj pa sem ga štiri mesece vsak dan, včasih tudi po dvakrat, vozil v Ljubljano. Odkrili so mu divertikel na črevesju in dva na mehurju, zaradi česar ni mogel odvajati. Ne vode ne blata. Vstavili so mu kateter, vsak dan pa sem ga vozil na klistiranje. Vse, kar sva s Fani dobila, je šlo za položnice, za bencin in parkiranje v Ljubljani, s hrano pa nas je že zalagala hči, ki je poročena na Pšati. Kolikor je mogla, seveda. Štiri dni smo tam tudi spali, naš Reksi pa se je ves ta čas klatil po vasi, čeprav je hišni pes. Hranili so ga sosedje. Potem smo se vrnili, nisem si upal pustiti prazne hiše. Še sreča, da smo le trije. Zdaj spimo v dnevni sobi. Sandi kar za pečjo, s Fani pa sva si postlala na kavču ... Imela sva še enega sina. Pred štirimi leti se je ubil. Na Viru. Z motorjem ...« Ob grenkem spominu se mu besede ustavijo, oči zalijejo solze.

Brez zavarovanja

Sandija že te dni čaka prva operacija. Kirurgi naj bi mu odstranili pregrade, ki ovirajo izločanje, potem pa bo moral na še en poseg, saj mu »odpovedujejo ledvice. Ena mi dela le še 20-odstotno,« se vključi Sandi, oče pa doda: »Menda je težava v žili, ki tja dovaja kri. Morda bodo to lahko rešili z razširitvijo, ne vedo še.«

Makovčevi so srečni, da so jim po tragediji takoj priskočili na pomoč sorodniki in sosedje. »Prišli so in pospravili pogorišče, saj mi nismo bili čisto pri sebi. Pripeljali so nekaj materiala in strope že na novo obili. Žlahta je napraskala tudi nekaj denarja, prinesli so kuverto, da bomo kupili material za centralno. Kuriti, tako kot smo doslej, si že ne bomo več upali.«

Vse bi bilo lažje, če bi imeli hišo zavarovano, a »saj veste, kako je, ves čas je bila je kriza z denarjem ... Zdaj bom to najprej uredil,« zagotovi Miran. »Za drugo bomo že nekako ... Počasi, kolikor bomo pač zmogli. Ljudje so nam že prinesli oblačila, hrano, pohvaliti moram tudi krajevno skupnost in občino, ki sta nekaj primaknili, a to smo že vložili v najnujnejšo sanacijo.«

Do dne, ko smo družino obiskali, je večina vidnih sledi obeh požarov že izginila, le ožgane stene in okenske line, prelepljene s polivinilom, so pričale o nesreči. A vonj po zažganem je še močno rezal v pljuča. »Mi smo se že nekako privadili,« opravičujoče pripomni Fani, Miran pa pristavi: »Kaj hočemo, nekako moramo zdržati ... da bi le zdravje služilo!«

Prijavi sovražni govor