V mestih še manj oskrbovalk in daljše čakalne vrste

Ljubljana – Medtem ko število uporabnikov, ki potrebujejo pomoč na domu, narašča, konec leta 2018 je na to storitev čakalo kar 1090 ljudi, se dejavnost oskrbe na domu pri nas spoprijema s celo vrsto izzivov. Med njimi so neenaka dostopnost za uporabnike po državi, različne cene po občinah, pomanjkanje socialnih oskrbovalk, ki je še posebno pereče v večjih mestih, posledica vsega tega pa je tudi razraščanje sive ekonomije na tem področju.



Mateja Nagode, strokovna raziskovalna sodelavka inštituta za socialno varstvo, poudarja, da je predvsem v večjih mestih več povpraševanja kot ponudbe. V večjih urbanih središčih tudi bolj primanjkuje kadra in čakalne vrste so daljše. Po podatkih inštituta je konec leta 2018 pomoč na domu prejemalo 7783 uporabnikov, v vsem letu skupaj pa kar 11.754. Pomoč je prenehalo prejemati 3971 uporabnikov, na novo se jih je vključilo 4123. Pri kar 29 izvajalcih te storitve je bilo skupno 1090 ljudi na čakalnem seznamu, ki so pomoč potrebovali, a je niso dobili. Socialno oskrbo na domu ponuja 82 izvajalcev oziroma ponudnikov, izvaja pa jo 1034 socialnih oskrbovalk, med njimi je namreč kar 97,1 odstotka žensk, ki so v povprečju stare 46 let.

Mnogi za storitev še niso slišali

V zadnjih petih letih je število uporabnikov pomoči na domu znova začelo naraščati, ugotavlja Nagodetova, v zadnjem desetletju pa je njihovo število naraslo skoraj za petino. Toda sodeč po čakalnih seznamih so potrebe še večje: »Že med sedanjimi uporabniki bi jih konec leta 2018 najmanj 502 oziroma 6,4 odstotka potrebovalo storitev, ki je sicer omejena na 20 ur na teden, v večjem obsegu, v povprečju kar 6,8 ure na teden več. Že več let pa izvajalci v lokalnem okolju prepoznavajo ljudi, ki bi bili do te storitve upravičeni, pa se vanjo ne vključijo.«



V monografiji Razvoj socialne oskrbe na domu: od besed k dejanjem, ki jo je izdala Fakulteta za socialno delo, avtorice med drugim ugotavljajo, da nekateri potencialni uporabniki za storitev sploh ne vedo. Nekateri ne zaprosijo za pomoč zaradi različnih vzrokov, med njimi so previsoka cena, zaznamba na nepremičnino, pri čemer nekatere občine svojce bremenijo, druge pa ne, stigma in podobno. Poleg tistih na čakalnem seznamu so med uporabniki tudi takšni, ki bi potrebovali drugačno oskrbo, predvsem ob drugih terminih.

Mnogi starejši povedo, da za to storitev še niso slišali. Za organizacijo storitve namreč skrbijo občine, v katerih pa večinoma ni enotnih vstopnih točk, kjer bi lahko na enem mestu prejeli vse potrebne informacije o možnostih zdravstvene in socialne oskrbe. Te točke trenutno preizkušajo trije pilotni projekti s področja dolgotrajne oskrbe, v Slovenj Gradcu, Krškem in Celju. Poleg tega je zaradi slabega ekonomskega položaja starejših in njihovih majhnih dohodkov cena storitve velikokrat previsoka in si je ne morejo privoščiti, ugotavljajo avtorice.

Pasti nadomeščanja formalne oskrbe z neformalno

Ljudje se za storitev pomoči na domu ne odločijo tudi zato, ker se najprej obrnejo na svoja neformalna omrežja. Veliko je sosedske pomoči, cenejšega dela na črno, veliko kmečkega prebivalstva si pomaga med seboj kot sorodniki, tudi ob pomoči brezposelnih žensk. To pomeni, da jim neformalna oskrba nadomešča formalno organizirano oskrbo. Za slednjo se odločijo samo v težjih primerih, ko potrebujejo pomoč pri negi in sami ne zmorejo več. Pri tem pa, še posebno, če za bližnje skrbijo zaposleni sorodniki, grozi nevarnost izgorelosti.



Polovica uporabnikov pomoči na domu je starih 83 let ali več. V letu 2018 je bil najmlajši star pet let, najstarejši pa 106. V zadnjem desetletju upada delež uporabnikov, mlajših od 65 let; predlanskim jih je bilo 756 oziroma 9,7 odstotka, med njimi je bilo tudi šest mladoletnikov. Narašča pa število uporabnikov, starejših od 80 let; predlanskim jih je bilo 5035, kar je slabi dve tretjini (64,7 odstotka).

Potrebe po posameznih vrstah opravil so ves čas približno enake. Največ uporabnikov potrebuje gospodinjsko pomoč (87,4 odstotka), več kot tri četrtine (81,4 odstotka) pomoč pri ohranjanju socialnih stikov, skoraj dve tretjini (61,9 odstotka) pa pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih.

 

Analiza kaže, da jih največ prejema kombinacijo gospodinjske pomoči in pomoči pri ohranjanju socialnih stikov (37,4 odstotka), sledijo tisti, ki prejmejo opravila iz vseh treh sklopov storitve (31,9 odstotka). Petina uporabnikov prejema pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih in gospodinjsko pomoč (17,7 odstotka), desetina pa pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih in pri ohranjanju socialnih stikov (12,1 odstotka).

Različne cene po občinah

Dostopnost do pomoči na domu je pri nas zelo različna. Po zakonu je občina dolžna zagotoviti le polovico cene te storitve. Ker občine plačujejo različen delež, je cena, ki jo plačujejo uporabniki po državi, zelo različna. Celotni stroški za uro pomoči na domu so bili konec leta 2018 v povprečju 17,88 evra, kar je 69 centov več kot leto prej. Najnižje stroške storitve imajo v občinah Ribnica na Pohorju (13,93 evra), Radenci (13,96 evra) ter Dornava in Podvelka (14,66 evra). Najvišji celotni stroški ure storitve pa so v občinah Cerknica (22,35 evra), Loška dolina (24,44 evra) in Gorenja vas - Poljane (25,53 evra).
Povprečna cena ure pomoči, ki jo plača uporabnik ob delavnikih, je bila 5,48 evra, kar je 18 centov več kot leto pred tem. Ob sobotah je bila povprečna cena za uporabnika 5,59 evra, 11 centov več kot leto prej. Ob nedeljah so uporabniki v povprečju plačali 9,96 evra na uro, ob praznikih pa 7,27 evra.



Konec leta 2018 so za uro pomoči na domu največ odšteli uporabniki v občini Destrnik, 9 evrov, več kot osem evrov pa še v 12 občinah: Domžalah (8,18 evra), Škocjanu in Šmarjeških Toplicah (8,20), v Šmartnem ob Paki, Šoštanju in Velenju (8,48 evra), v Mežici (8,54) ter v Kidričevem, Podlehniku, Sv. Andražu v Slovenskih goricah, Zavrču in Žetalah (8,93 evra).

Brezplačna pomoč samo še v Odrancih

Med letoma 2007 in 2013 so štiri občine, Brezovica, Ig, Odranci in Škofljica, pomoč na domu sofinancirale stoodstotno, kar pomeni, da je bila za uporabnike brezplačna. To prakso pa so nato vse bolj opuščali in konec leta 2018 je bila pomoč za uporabnike brezplačna samo še v Odrancih. Ugodno ceno za uporabnike, pod tremi evri, imajo tudi v občini Radlje ob Dravi (2,5 evra).

V treh občinah je cena za uporabnika pomoči na domu odvisna od neto dohodka na družinskega člana v preteklem letu. Tako cena za uro opravljene storitve od junija 2017 v Velenju ob delavnikih variira med 0,85 in 8,48 evra, v Šmartnem ob Paki je cena storitve od treh do 8,48 evra, v Šoštanju pa med 3,27 in 8,48 evra.