Ljubitelj ptic ujed in rdečekožcev

Če bi se Trboveljčanu Marku Kukoviču v njegovi indijanski vasi v Retju nad Trbovljami aprila posrečil veliki met z orlico Karlo, bi bil danes prvi Slovenec z orličem, izleženim v ujetništvu. Žal je poskus spodletel, a indijanska vas s prostim vstopom za ljubitelje rdečekožcev in ptic ujed ter upanje, da mu nekoč uspe, ostajata. Če ne s Karlo, pa z Lili. Ali morda s Hero ...

Stepska orlica Karla, snežna sova Lili in mehiška kraguljica Hera so ženski del pernatega kraljestva, ki ga je sicer tehnolog na strojih CNC Marko Kukovič za svojo dušo in s pomočjo partnerke Romane ustvaril med zelenjem, na nekaj kvadratnih metrih površin, za katerimi se dviguje ugasli 365-metrski dimnik trboveljske termoelektrarne. Odstopili so mu jih trboveljski konjeniki. Moški del tvorita kragulj Piko in ljubljenec vseh, katerih noga je v zadnjih mesecih zakoračila v Kukovičeve voljere − kletke, ki omogočajo ptici, da se spreletava: velika uharica Vili, ki pri svojih komaj petih mesecih čez krila meri že meter in 60 centimetrov in ki se, seveda, ne boji ne teme ne grmenja in strel. Najbolj trepeta pred − samokolnico iz konjeniškega kluba. »Do 1,80 metra zrastejo krila odrasle živali,« razlaga Kukovič.

Marko Kukovič s podporniki v indijanski vasi. Foto: Polona Malovrh/Delo

Dovoljenje Arsa za ujede

O Vilijevi prijazni čudi se lahko prepričajo tudi najmlajši, ki v počitniških dneh v organizaciji trboveljskega Društva prijateljev mladine pogosto pridejo v vas. Kukovič upa, da jim bo nekoč lahko pokazal mladiča, ki ga je od Karle letos pričakoval zaman: »Kakor se čudno sliši: kriv je človeški faktor. Zamudil sem. Prepozno sem poklical v Zagreb k rejcu orlov za seme. Štiri jajca so propadla ...«

Za dvema indijanskima šotoroma, tipijema, le nekaj korakov od tričlanske indijanske družine iz umetne mase, a v naravni velikosti, stojijo voljere. »Predpisi so strogi: 12 kvadratnih metrov mora meriti vsaka in še tri metre v višino. Za vsako ujedo moraš imeti dovoljenje Arsa,« pripoveduje Kukovič. Vsaki posveti vsak dan vsaj uro časa. »Vse so mi enako pri srcu, brez izjeme,« zatrjuje. Z naklonjenostjo ujed pa je drugače. Najbolj je nanj navezan kragulj Piko: »Najbolj me je sprejel kot partnerja. Njega lahko mirno spustim; vedno se bo vrnil.« Dvigne se tudi do 250 metrov visoko.

»Kragulj Piko me je najbolj sprejel kot partnerja.« Foto: Polona Malovrh/Delo

Tristo evrov za piščance

A na polet bodo Kukovičeve ujede morale počakati do 15. septembra. Trenutno so še pretežke in pred lovom bodo morale zamenjati tudi perje. »Kragulj najlepše leti pri teži 750 gramov, zdaj jih ima 980, torej bodo namesto šestih, sedmih enodnevnih piščancev na dan počasi morali zadoščati trije.«

Kukovič vsak mesec nabavi tisoč enodnevnih piščancev. Njegove ujede jih pojedo po štirideset na dan, rekorder je orlica s 25 »porcijami«. Včasih je na jedilniku srna, tu in tam zajec, fazan pa miške ... »Drag hobi,« priznava, »med 200 in 300 evri na mesec«.

Odkar ve zase, je ljubil vse, kar je indijanskega, ljubezen do ujed je le logično nadaljevanje prvega.
Po prvo ptico, Hero, doma iz južne Arizone, je pred štirimi leti odšel v Avstrijo. Prvi dom ji je uredil sredi zasavskega hribovja, na Kopitniku. Ko je od konjenikov dobil kos travnika, se je rodila tudi ideja, da uresniči še svoje indijanske sanje: »Pravzaprav poskušam oživiti, kar sem bil v prejšnjem življenju.« Od Indijanke iz rezervata v Vancouvru, s katero se je povezal po skypu, je izvedel, da je nekoč tudi sam živel tam, imel dve hčeri, umrl pa ni v bitki z belci, ampak zaradi strupenega pika ...

Petmesečni skovir Vili osvoji prav vsako srce obiskovalcev indijanski vasi. Foto: Polona Malovrh/Delo

Poglavar iz umetne mase

Akademski kipar in prvi mož trboveljskega kulturnega centra Zoran Poznič je po njegovem naročilu ustvaril poglavarja vasi, žena je »zrastla« iz izložbene lutke, dete je prišlo iz trgovine z igračami. Prvi indijanski šotor je narejen iz rjuh, drugi iz pravega indijanskega platna, ki ga je nabavil v ZDA in pripel na šestnajst slovenskih smrekovih sušic ter pobarval po svojem okusu. V vsakem lahko prespi pet ljudi. Na prve, željne nočne avanture pod tipijem, Kukovič še čaka. Se je pa že sam prepričal o njegovi trpežnosti: »V najhujši nevihti se v njem 'bogovsko' spi.«

Kukovič ima z indijansko vasjo še nekaj načrtov: da vanjo privabi »svoje«, kanadske Indijance in v šesto voljero nastani beloglavega ameriškega orla. »Za zdaj so to sanje, predrag zalogaj,« pravi, »ki pa mi ga morda uspe uresničiti s pomočjo ljudi, ki do ujed in Indijancev čutijo, kot čutim sam.« Cena beloglavega orla se suče okrog 7000 evrov ...