Vaša last

Tako kot je v vsakdanjem življenju novo leto čas letnih inventur in obljub, je 3. maj, svetovni dan svobode tiska, čas, ko se mediji pogledamo v ogledalo.

Analize stanja svetovne in domače medijske krajine nam že nekaj let dajejo podobno sliko: kakovosten žurnalizem razjedajo posledice gospodarske krize, spremenjenih bralnih navad, tehnološkega razvoja in bitk, kapitala in politike, za vpliv v medijih. A tu smo tudi vsi tisti, ki v medijih ustvarjamo – vsebino. Medtem ko zaznavamo zunanje objektivne in subjektivne okoliščine za dejansko stanje, je – upoštevajoč dejstvo, da operiramo z resnico, dejstvi in odgovornostjo – nujno treba povečati vpogled v delovanje ceha, ki mu pripadamo.

Zakaj so mediji, čeprav so ključni za obstoj demokracije, od tistih, ki so njen temelj, torej državljanov, vse pogosteje spregledani? Ker so ujetniki ustvarjanja realnosti, ki jo narekuje politika? Ali bolje politikanstvo? In vse premalo odsev tistega, kar ljudje počnejo za novega leta čas – torej rezoniranja vsakdanjega življenja. Če je že politika, predvsem slovenska, izgubila stik z realnim življenjem, je mediji, ki so glas javnosti, nikakor ne bi smeli. Delno, samokritično, smo zagotovo jo, zato bi tudi to moral postati eden ključnih gradnikov medijske preobrazbe.

Natanko pred letom dni sem ob tem dnevu zapisala, da je že dolgo od tega, ko novinarska skupnost ne more računati na svoje lastnike ali zakonodajalce. Kar gotovo drži še danes. A hkrati se mi prav zaradi zapisanega letos postavlja vprašanje, ali novinarska skupnost lahko računa nase. Mogoče je treba zdaj vendarle – ob očitni odsotnosti drugih vzvodov – stvari začeti spreminjati preprosto – pri sebi in z mislijo na širši blagor. Novinarstva in tistih, ki upravičujejo njegov obstoj, torej, javnosti.