»Vatikanska posredovanja« le zapletajo in zavlačujejo

Ljubljana – Štirinajst mesecev po odstopu ljubljanskega in mariborskega nadškofa, Antona Stresa in Marjana Turnška, ostaja identiteta naslednikov neznanka. V tančico skrivnosti je ovita celo informacija o tem, v kateri fazi sta postopka njune izbire.

Ta teden smo na Slovensko škofovsko konferenco (SŠK) spet naslovili vprašanja v zvezi z imenovanjem obeh nadškofov. Zanimalo nas je predvsem, v kateri fazi sta postopka njune izbire in kdaj lahko pričakujemo njuno imenovanje; še posebno, ali bosta nadškofa – ali pa vsaj eden od njiju – imenovana še pred božičem.

Spomnimo, da je junija letos kardinal Franc Rode, ko se je mudil v Sloveniji, razkril, kar mu je zaupal prefekt kongregacije za škofe, kanadski kardinal Marc Ouellet: da je proces imenovanja nadškofov šele – ali pa znova – »v prvi fazi«, torej v fazi, ko apostolski nuncij šele poizveduje o možnih škofovskih kandidatih. Njihovih imen – navadno po tri za vsak izpraznjeni škofovski sedež – nuncij torej takrat še ni posredoval kongregaciji za škofe.

Rode je junija napovedal tudi, da imenovanja nadškofov ne gre pričakovati v kratkem, saj da se »julija in avgusta do srede septembra v Vatikanu s tem ne ukvarjajo«.

Slovenska škofovska konferenca nam je tokrat odgovorila, da »ne razpolaga z natančnejšimi informacijami o stanju imenovanja novih nadškofov«, da pa »pričakuje, da bo postopek v skladu s predpisanimi normami«. Tiskovni predstavnik SŠK Tadej Strehovec nam je pojasnil, da SŠK pričakuje, da na izbiro nadškofov ne bodo vplivali dogodki zunaj predpisanih procedur, pa naj gre za politične pritiske, kot je bilo na primer predvolilno pismo premierke Alenke Bratušek Vatikanu, ali za neformalna posredovanja posameznikov in organizacij civilne družbe pri Svetem sedežu. Na vprašanje, katera od obeh nadškofij bi utegnila prej dobiti nadškofa, po mnenju SŠK »ni mogoče odgovoriti, saj odločitve Svetega sedeža ne moremo vnaprej predvideti«.

Ker je, kot so nam še zatrdili v SŠK, »komentiranje postopka iskanja kandidatov za položaj ljubljanskega in mariborskega nadškofa v pristojnosti apostolske nunciature v Sloveniji«, smo omenjena vprašanja postavili tudi apostolskemu nunciju, poljskemu škofu Juliuszu Januszu. Prejeli smo skop odgovor, češ da »gre za interne zadeve Rimskokatoliške cerkve, o katerih apostolski nuncij ne more dajati pojasnil«.

Kopica kandidatov

O novem ljubljanskem in mariborskem nadškofu je tako še vedno mogoče zgolj ugibati. Do zdaj se je v javnosti za položaj ljubljanskega nadškofa omenjalo več imen, med njimi župnik župnije na ljubljanskem Viču frančiškan pater Marjan Čuden, vojaški vikar Jože Plut, ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, generalni vikar reda kapucinov pater Štefan Kožuh, vatikanski diplomat in apostolski nuncij v Rusiji in Uzbekistanu Ivan Jurkovič, dolgoletni direktor Zavoda sv. Stanislava Roman Globokar in voditelj slovenskih frančiškanov pater Stane Zore; izpraznjeni sedež mariborskega nadškofa pa naj bi zasedel bodisi profesor biblicistike na mariborski teološki fakulteti Maksimilijan Matjaž bodisi klaretinski pater, bloger in kolumnist Branko Cestnik.

A o tem, kolikšno vrednost imajo take javne omembe, povedno priča detajl iz pogovora s patrom Brankom Cestnikom za Delova Ozadja prejšnji ponedeljek. Ko smo ga spomnili, da v javnosti pojavlja kot kandidat za mariborskega nadškofa (že pred leti pa se ga je omenjalo tudi kot možnega celjskega škofa), je jedrnato odvrnil: »Ja, v kakšnih medijih že mogoče, meni osebno pa nihče ni nič rekel.«

Vzdržnost kardinala Rodeta

Je pa kardinal Rode, ki je ta teden dopolnil 80 let, v pogovoru za STA ocenil, da bo služba novih nadškofov zelo težka, »ker čas te praznine že predolgo traja in so pričakovanja zelo velika«. Med kandidati, ki se omenjajo v javnosti, sam ne vidi »človeka, ki bi bil že pripravljen na to službo. Rekel bi, da se bo moral še narediti za to službo.« Sicer pa bi po njegovem mnenju »moralo biti to vprašanje rešeno do konca leta«, čeprav se je v isti sapi konkretnega napovedovanja, do kdaj bodo katoličani še morali čakati na nova nadškofa, izrecno vzdržal.

O svoji vlogi pri njunem imenovanju je omenil zgolj, da je papežu Frančišku že nekajkrat dejal, naj se »ta stvar« pospeši, kaj več pa da si v komunikaciji s papežem ne bo dovolil. »Mogoče s kakšno besedo kardinalu prefektu kongregacije za škofe Marcu Ouelletu, mogoče drugim njegovim svetovalcem, papežu, ki sprejme končno odločitev, pa ne bom sugeriral imen.« Nekateri si po njegovem to dovolijo, »a take poteze ponavadi niso najbolj posrečene«.

Posredovanja posameznikov iz Slovenije, ki so se s predlogom za nadškofa odpravili neposredno v Vatikan – znan je, denimo, decembrski obisk jezuitskega patra Jožeta Robleka pri prefektu kongregacije za škofe in tudi pri papežu Frančišku –, po mnenju kardinala Franca Rodeta samo zapletajo situacijo in zavlačujejo imenovanje novih nadškofov.