Tiskane izdaje
Z majsko epizodo serije Chef's Table na digitalni postaji Netflix je Ana Roš postala svetovna zvezdnica kuharskega sveta. V Staro selo pri Kobaridu se odtlej v Hišo Franko zgrinjajo tudi iz najbolj oddaljenih krajev, zato je skorajda nemogoče najti prosto mizo. Ana je zelo odkrito spregovorila tudi o tem, kaj vse se skriva za bliščem zdaj najbolj znane restavracije pri nas.
Kako se vam je življenje od maja spremenilo?
Obrnilo se je na glavo. Na naši tabli z dnevnimi mislimi in željami zdaj piše, da Netflix ubije vse želje. To je sicer proti vsaki poslovni logiki. Vedeli smo, da utegne biti drugače, nismo si pa niti predstavljali, da lahko serija v odročnem Kobaridu povzroči takšno neverjetno spremembo. Še dva dni po oddaji ni bilo nobenega odziva, da smo se kar malo začudili, a že kmalu smo se utapljali v več kot tristo elektronskih sporočilih na dan. Samo za tekoče stvari bi vsak dan potrebovala tri ure. Čez mesec dni odhajam v Avstralijo in imam že dogovorjene od dva do tri intervjuje na teden za tamkajšnje medije. Noro. Vse to mi vzame ogromno časa, dan pa ima samo 24 ur. V kuhinji nas je deset, še oktobra lani smo bili štirje. Do 13. novembra, ko imamo odprto, smo polni. Luknje nastanejo, če kdo odpove.
Spremembe opazijo tudi gostje?
Vse to spremeni odnos tudi do njih. Ljudje imajo velika pričakovanja, saj prepotujejo tudi pol sveta, da pridejo sem jest. Prej smo rekli, da je dobro, da nimamo Michelinovih zvezdic, da smo lahko bolj ustvarjalni, da si lahko morebiti privoščimo tudi slabši dan. Lahko smo zgolj pozitivno presenetili. Zdaj je seveda drugače. Kako naj nekomu, ki je pripotoval z Nove Zelandije samo zato, ker nas je videl na Netflixu, rečeš, da imaš slab dan? Vsak dan je tukaj deset ljudi, ki govorijo eno in isto: Videli smo vas na Netflixu, komaj smo čakali, prišli smo iz Kanade, z Nove Zelandije, iz Avstralije, Brazilije, ZDA ... Poleg vseh Evropejcev. Ogromno ljudi pride v dolino zaradi Netflixa, a nas ne obiščejo. Epizoda je nekakšen večni EPP, ker bo vselej dostopna na spletu.
Ani Roš se je življenje po oddaji obrnilo na glavo.
Včasih tudi zbežim iz restavracije. Pritisk je prišel čez noč in bilo nas je premalo. To je bil plaz. Slovenska epizoda Chef's Table je najbolj gledana od prvih 12. Dnevni obisk spletne strani se je z dvesto povzpel na 10.000 ogledov. Veliko noč polnimo že zdaj. Paziti moramo, da se ne preobremenimo, da nam ostane čas za kreativnost, zaradi katere nas ljudje tudi obiščejo.
Malo v šali; kolikokrat ste se znašli pred živčnim zlomom?
Nič se ni treba šaliti – nekajkrat; ker nisem bila več kos situaciji, to pa so najbolj grozni občutki. Prej smo obvladovali restavracijo z desetimi mizami, zdaj jih dvajset ni dovolj. Urnik začenjamo v predvečernem času, nehali smo streči kosila, ker je ekipa tako utrujena, da od poletja ne bi zdržala. Vedno smo se trudili imeti osebni odnos z gosti. Toda če želimo vstopiti na svetovni trg, nimamo druge izbire. Prvič v življenju se krepimo s piarovsko ekipo. Vsak dan dobivamo prošnje za intervjuje, dogodke, večerje ... Vedno sem govorila, da se mora hiša sama prodajati, toda gre zgolj za pomoč, da nekdo namesto nas, ki imamo že tako dovolj dela, širi našo zgodbo. Dogovarjamo se s tujo piarovko za mednarodni trg. Imamo dve možnosti: da vse skupaj razvodeni ali pa da naprej hranimo tega zmaja.
Lepi krožniki in polni kozarci so eno, kaj pa poslovni del?
Ah, seveda je razlika očitna. Posočje ima hud problem popolne poletne sezone in prvega jesenskega dežja, ki sredi oktobra ali še prej odplakne obiskovalce. Netflix je poskrbel, da nismo več odvisni od vremena. Rojeni smo pod srečno zvezdo, da se nam je kaj takega zgodilo. To so lahko ključni trenutki ne zgolj za našo hišo, ampak tudi za dolino. Verjetno zima prvič ne bo problem in bomo lahko novo sezono začeli brez minusa na banki. Morebiti bomo končno lahko spet kaj vložili v hišo. Laže bomo ustvarili dobro ekipo, namesto da polovico ljudi septembra odslovimo. Če bomo imeli dva meseca mrtve sezone, to za nas pomeni svetlo prihodnost, da bomo nekoč lahko živeli kot normalni ljudje. Kobarid ni Ljubljana. Netflixov učinek bi bil tam stokraten. Mi smo zdaj prišli na točko, na kateri bi v Ljubljani lahko vedno bili.
Hišo Franko in Ana Roš: Danes v Starem selu, jutri v New Yorku.
Z Valterjem (Kramarjem, op. p.) nama je bilo najbolj grozno, ko sva se morala odločati glede osebja. Nisva mogla zagotavljati plač, ki so za Ljubljano smešno nizke. Pred nekaj leti v času krize smo morali v prvih treh mesecih leta poslati osebje na zavod, ker hiša z 12 ljudmi ne bi preživela. Ljudje so se znašli na socialnem dnu, ko pa smo jih znova vzeli nazaj, smo za povprečno plačo od njih spet zahtevali popoln servis. Velikokrat se spomnim, da se jim nisva dovolj zahvalila, ker smo imeli že nove probleme nad glavo. No, nam ni hudega. Precej potujemo in nismo najrevnejši na tem svetu. Za toliko odrekanja in truda pa to ni nikoli dovolj plačano delo.
Precej sva se osredotočila na tujce, kaj pa domači gosti?
Ni jih malo. To je zame veselje in priznanje, da te okolje sprejema kot del identitete. Ostajamo in moramo ostati del tega okolja. Jabolko navdiha od predsednika Boruta Pahorja je nekakšno moralno zadoščenje, občinskega priznanja za izjemne dosežke pa sem se resnično razveselila, čeprav so nekateri v občinskem svetu ob odločitvi župana menda skočili pokonci.
Tudi kritike Slovencev na nekaterih spletnih straneh so slabše od tujih.
No, to je ta slovenska logika, ki noče ali se boji odličnosti. Preberem, ampak grem mimo tega.
Danes v Starem selu, jutri v New Yorku.
Tam bomo v prihodnjih dneh skupaj s Slovensko turistično organizacijo gradili prepoznavnost slovenske gastronomije. Upam, da se bo zadeva prijela, saj je zanimanje ameriških medijev izjemno, in to se splača izkoristiti.
Napovednik druge sezone oddaj Chef's Table, ki je Hišo Franko zapisala med zvezde.
