Večina begunskih otrok je zelo motivirana
Na vsaki šoli jih je od 10 do 15 odstotkov. Razbijajo utopijo o monokulturni slovenski družbi.
Odpri galerijo
Država primakne denar, ki zadošča za okoli deset ur učenja slovenščine na učenca. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Ljubljana – V slovenske šolske klopi zadnjih sedem let sede približno tisoč priseljenih šolarjev in štiristo dijakov na leto. Njihovo vključevanje v šolski sistem in okolje poteka prepočasi, opozarjajo mnogi. Prvi korak na tej poti je, da tako oni kot njihovi starši usvojijo naš jezik, zato je zelo pomembno, da se z njim srečujejo tudi zunaj šolskih sten.
Pri integraciji tujcev v šolski sistem se kljub kopici ovir piše veliko dobrih zgodb, zlasti zaradi projektov, ki jih izvajajo v nekaterih šolah. Kot pojasnjuje Mateja Zukanovič, ravnateljica kranjske osnovne šole Matije Čopa, so v petih letih, odkar sodelujejo v programu Uspešno vključevanje otrok priseljencev in Soočanje z izzivi medkulturnega sobivanja, zelo napredovali, saj so zaposlili multiplikatorja, slovenista, ki izvaja dodatne učne ure jezika. Ker veliko očetov bolj malo govori slovensko, mame pa sploh ne, so se odločili še za avgustovsko uvajalnico, dva tedna intenzivnega seznanjanja s šolo in učenja osnovnih besed. Temu so dodali dvomesečno intenzivno jezikovno izobraževanje učencev, ki pa se zelo razlikuje glede na to, ali so priseljenci Slovani ali Neslovani. Poleg tega je pomembno, v katerem triletju pridejo v šolo. Z največ preglavicami se spopadajo tisti, ki pridejo v zadnjem, saj je skoraj nemogoče usvojiti jezik v dveh letih, poudarja ravnateljica. Za to je potrebnih vsaj pet do sedem let.
Država priseljenskim učencem že od konca devetdesetih prvi dve leti šolanja pomaga pri učenju jezika. Tina Hrastnik iz službe za odnose z javnostmi na ministrstvu za izobraževanje našteva, da osnovnim šolam vsako leto namenijo okoli 270.000 evrov za izvedbo dodatnih ur učenja slovenščine. V šolskem letu, ki se bliža koncu, je za dodatne ure strokovne pomoči zaprosilo 280 šol, in sicer za 2720 učencev, od katerih se jih slovenski jezik prvo leto uči 1530.
Velika večina jih prebiva v sedmih največjih mestnih občinah. Ravnateljica Mateja Zukanovič pravi, da je na učenca na voljo okoli deset ur. Čeprav jih porazdelijo in otroke učijo skupinsko, bi jih potrebovali precej več. Morda še pomembneje pa je, da se jeziku približajo tudi zunaj šole, prek različnih medijev in institucij, čemur so bolj naklonjeni izobraženi starši, opaža. Za socialno ogrožene – nekateri živijo samo z mamo, ki govori izključno svoj materni jezik – pa je učenje jezika samo v šoli pogosto premalo.
Srednje šole so v šolskem letu 2014/2015 prejele 56.106 evrov za napovedanih 799 dijakov, naslednji dve leti pa 73.072 (za 1132 dijakov) in 62.971 (za 1089). V iztekajočem se letu se dodatnih ur slovenščine udeležuje 1052 dijakov, cena izvedbe še ni znana. Največ prijavljenih je iz Ljubljane, Maribora, Celja in Velenja.
Vrtci iz državne blagajne v ta namen ne prejemajo sredstev, saj za to ni zakonske podlage, znano je le, da je vanje vključenih 4453 tujcev. Daleč največ jih je v osrednjeslovenski regiji, sledijo ji obalno-kraška, podravska in savinjska.
Država zaradi pomanjkanja delovne sile vsako leto podeljuje delovna dovoljenja prebivalcem »tretjih« držav. Tako na podlagi kvot k nam prihajajo pobiralci hmelja in sadja, gradbeniki, industrijski in zdravstveni delavci. Najprej pridejo moški, sledijo jim partnerice, starejši in navsezadnje še mlajši otroci, ki se vključijo v naš šolski sistem. Takšni priseljenci so že leta del šolskega vsakdanjika in njihova integracija dobro poteka, razlaga Bojana Breznikar iz svetovalne službe logaške osnovne šole 8 talcev. Nekoliko trši oreh je vključevanje otrok iz neevropskih držav, saj njihovih jezikov – podobno je s prišleki iz albanskega govornega območja – ne poznamo niti toliko, da bi zadoščalo za osnovno komunikacijo.
Na šoli, ki jo je obiskovalo že več kot 30 otrok iz azilnega doma v Logatcu, danes pa jo obiskujeta dva otroka iz neevropskih držav in 17 iz evropskih, opažajo, da rešitve na sistemski ravni nekoliko zaostajajo za potrebami v praksi, vendar se tudi to izboljšuje, pravi Breznikarjeva. Po njenih besedah je najboljši model vključevanja spodbujanje hitre socializacije, vključevanje v razred in predtečaj slovenščine. Tudi ona opozarja na diskrepanco med dveletnim obdobjem, ki otrokom omogoča prilagoditve, in vsaj petimi leti, da otrok jezik obvlada, zato bi bilo pametno to dvoje uskladiti. Predlaga dodatnega strokovnega sodelavca v prvi triadi vsaj pri delu ur in takšno organizacijo, da bi se otroci lahko dve do štiri šolske ure na dan posebej in na svoji ravni učili slovensko. Šole bi potrebovale še prevajalce in dostop do psihosocialne oskrbe za otroke. »Naš prvi cilj je pri otrocih spet zagotoviti občutek varnosti in sprejetosti. To je veliko pomembneje od učnih ciljev,« je prepričana sogovornica. Čeprav so za veliko večino le tranzitna šola, postojanka, ugotavlja, da se odnos večine v okolju obrača na pozitivno stran, saj gre v glavnem za zelo motivirane učence, ki si želijo uspeha.
Pri integraciji tujcev v šolski sistem se kljub kopici ovir piše veliko dobrih zgodb, zlasti zaradi projektov, ki jih izvajajo v nekaterih šolah. Kot pojasnjuje Mateja Zukanovič, ravnateljica kranjske osnovne šole Matije Čopa, so v petih letih, odkar sodelujejo v programu Uspešno vključevanje otrok priseljencev in Soočanje z izzivi medkulturnega sobivanja, zelo napredovali, saj so zaposlili multiplikatorja, slovenista, ki izvaja dodatne učne ure jezika. Ker veliko očetov bolj malo govori slovensko, mame pa sploh ne, so se odločili še za avgustovsko uvajalnico, dva tedna intenzivnega seznanjanja s šolo in učenja osnovnih besed. Temu so dodali dvomesečno intenzivno jezikovno izobraževanje učencev, ki pa se zelo razlikuje glede na to, ali so priseljenci Slovani ali Neslovani. Poleg tega je pomembno, v katerem triletju pridejo v šolo. Z največ preglavicami se spopadajo tisti, ki pridejo v zadnjem, saj je skoraj nemogoče usvojiti jezik v dveh letih, poudarja ravnateljica. Za to je potrebnih vsaj pet do sedem let.
Država v oporo
Država priseljenskim učencem že od konca devetdesetih prvi dve leti šolanja pomaga pri učenju jezika. Tina Hrastnik iz službe za odnose z javnostmi na ministrstvu za izobraževanje našteva, da osnovnim šolam vsako leto namenijo okoli 270.000 evrov za izvedbo dodatnih ur učenja slovenščine. V šolskem letu, ki se bliža koncu, je za dodatne ure strokovne pomoči zaprosilo 280 šol, in sicer za 2720 učencev, od katerih se jih slovenski jezik prvo leto uči 1530.
INFOGRAFIKA: Delo
Velika večina jih prebiva v sedmih največjih mestnih občinah. Ravnateljica Mateja Zukanovič pravi, da je na učenca na voljo okoli deset ur. Čeprav jih porazdelijo in otroke učijo skupinsko, bi jih potrebovali precej več. Morda še pomembneje pa je, da se jeziku približajo tudi zunaj šole, prek različnih medijev in institucij, čemur so bolj naklonjeni izobraženi starši, opaža. Za socialno ogrožene – nekateri živijo samo z mamo, ki govori izključno svoj materni jezik – pa je učenje jezika samo v šoli pogosto premalo.
Srednje šole so v šolskem letu 2014/2015 prejele 56.106 evrov za napovedanih 799 dijakov, naslednji dve leti pa 73.072 (za 1132 dijakov) in 62.971 (za 1089). V iztekajočem se letu se dodatnih ur slovenščine udeležuje 1052 dijakov, cena izvedbe še ni znana. Največ prijavljenih je iz Ljubljane, Maribora, Celja in Velenja.
Vrtci iz državne blagajne v ta namen ne prejemajo sredstev, saj za to ni zakonske podlage, znano je le, da je vanje vključenih 4453 tujcev. Daleč največ jih je v osrednjeslovenski regiji, sledijo ji obalno-kraška, podravska in savinjska.
Ko se družina spet združi
Država zaradi pomanjkanja delovne sile vsako leto podeljuje delovna dovoljenja prebivalcem »tretjih« držav. Tako na podlagi kvot k nam prihajajo pobiralci hmelja in sadja, gradbeniki, industrijski in zdravstveni delavci. Najprej pridejo moški, sledijo jim partnerice, starejši in navsezadnje še mlajši otroci, ki se vključijo v naš šolski sistem. Takšni priseljenci so že leta del šolskega vsakdanjika in njihova integracija dobro poteka, razlaga Bojana Breznikar iz svetovalne službe logaške osnovne šole 8 talcev. Nekoliko trši oreh je vključevanje otrok iz neevropskih držav, saj njihovih jezikov – podobno je s prišleki iz albanskega govornega območja – ne poznamo niti toliko, da bi zadoščalo za osnovno komunikacijo.
Na šoli, ki jo je obiskovalo že več kot 30 otrok iz azilnega doma v Logatcu, danes pa jo obiskujeta dva otroka iz neevropskih držav in 17 iz evropskih, opažajo, da rešitve na sistemski ravni nekoliko zaostajajo za potrebami v praksi, vendar se tudi to izboljšuje, pravi Breznikarjeva. Po njenih besedah je najboljši model vključevanja spodbujanje hitre socializacije, vključevanje v razred in predtečaj slovenščine. Tudi ona opozarja na diskrepanco med dveletnim obdobjem, ki otrokom omogoča prilagoditve, in vsaj petimi leti, da otrok jezik obvlada, zato bi bilo pametno to dvoje uskladiti. Predlaga dodatnega strokovnega sodelavca v prvi triadi vsaj pri delu ur in takšno organizacijo, da bi se otroci lahko dve do štiri šolske ure na dan posebej in na svoji ravni učili slovensko. Šole bi potrebovale še prevajalce in dostop do psihosocialne oskrbe za otroke. »Naš prvi cilj je pri otrocih spet zagotoviti občutek varnosti in sprejetosti. To je veliko pomembneje od učnih ciljev,« je prepričana sogovornica. Čeprav so za veliko večino le tranzitna šola, postojanka, ugotavlja, da se odnos večine v okolju obrača na pozitivno stran, saj gre v glavnem za zelo motivirane učence, ki si želijo uspeha.
