Ljubljana – Kaj se bo zgodilo s starejšimi od 65 let po preteku 15 mescev, ko ne bodo imeli več statusa repatriirane osebe? Bodo upravičeni do pokojnine ali varstvenega dodatka? To je le nekaj osnovnih vprašanj, ki se porajajo Venezuelcem slovenskega rodu, ki želijo repatriacijo. Danes se izteče rok za oddajo vlog za obravnavo v prvem krogu.
Večina od 55 Venezuelcev slovenskega rodu, ki so izrazili zanimanje za preselitev, bo do danes zaprosila za pridobitev statusa repatriirane osebe, ocenjujejo v društvu venezuelskih Slovencev. Urad RS za Slovence po svetu jim je ob obrazcu prejšnji teden poslal pismo, v katerem so jim predstavili postopek in pravice po preselitvi. Za to lahko zaprosijo državljani Slovenije, osebe slovenskega porekla (za kar morajo predložiti predpisana dokazila) in njihovi ožji družinski člani.
Vsem, ki jim bo država priznala status repatriirane osebe, ki traja največ 15 mesecev, in njihovim ožjim družinskim članom, bo pomagala pri prevozu v Slovenijo in nastanitvi ter zagotovila pouk slovenskega jezika. Imetnikom statusa pripadajo še osnovno zdravstveno varstvo, osnovna oskrba (bivanje in prehrana) ter denarna pomoč, družinskim članom, ki niso slovenskega porekla, pa le nujno zdravljenje. Višino pomoči bodo določali za vsakega posebej, odvisno od konkretnih okoliščin. »V vsakem primeru bo to le pomoč, ki vam bo omogočala preprosto preživetje. Z delom boste seveda lahko sami poskrbeli za izboljšanje vašega materialnega statusa in lagodnejše življenje,« je prebrati v dopisu.
Po prihodu bodo imeli možnost nastanitve v prostorih, ki jih bodo ponudile država ali nevladne ustanove, če nimajo sorodnikov ali druge možnosti. »Lokacija bo zelo verjetno na nižji ravni kot vaša sedanja domovanja – pričakujemo, da bo nastanitev možna v mladinskih hotelih, študentskih domovih, župniščih,« so jih opozorili na uradu in dodali, da si bodo lahko sami našli boljše možnosti. Ostarelim in bolnim bo Slovenija plačevala osnovno zdravstveno zavarovanje, ne pa tudi drugih zdravstvenih storitev, za največ 15 mesecev. »Stroški zavarovanja in s tem povezane nastanitve v domu za starejše ali bolnišnici bodo po izteku statusa repatriirane osebe prešli na vas,« so še zapisali.
Številna vprašanja
Naslovnikom, ki se nameravajo preseliti na drugi konec sveta, se porajajo še številna vprašanja. Eno od deklet ima terapevtskega psa, kako je s tem? Ali bodo študenti upravičeni do štipendije? Kako bodo posamezniki s posebnimi potrebami vključeni v programe? Ali se jim bodo sorodniki, ki so že odšli iz Venezuele, lahko z istimi pravicami pridružili v Sloveniji?
Na uradu pa so nam odgovorili, da bodo konkretne pravice predstavljene v akcijskem načrtu, ki ga bo morala potrditi vlada. O stroških obstajajo le ocene, ki pa jih še ne razkrivajo.
Maria Voglar, predsednica društva venezuelskih Slovencev, je prepričana, da se bodo lahko prilagodili na novo življenje. Foto: Gašper Završnik
»Čeprav smo dolgo čakali na odgovor, smo, ko smo ga dobili, čutili negotovost. Soočili smo se z novo resničnostjo, a smo naposled vprašalnik izpolnili z radostjo, upanjem in željo, da nočno moro, v kateri živimo, pustimo za seboj,« je komentirala
Maria Voglar, predsednica društva venezuelskih Slovencev.
»V skupini so trije starejši, za katere ta izkušnja ne bo nova, saj so po drugi svetovni vojni emigrirali v Venezuelo. Drugi, čeprav smo rojeni v Venezueli nekaj let po njihovem prihodu, pa smo posredno doživeli ta proces prilagajanja,« Maria Voglar utemeljuje, zakaj meni, da se bodo lahko prilagodili na novo življenje. »Večina pozna Slovenijo, odrasli smo z ljubeznijo in spoštovanjem do nje. Kot dobre Slovence so nas naučili dela in poštenosti. Poleg izobrazbe imamo tudi druga znanja, ki nam jih ne bo težko uporabiti za dosego dostojnega življenja – brez strahu. Ob tem sem prepričana, da bomo prinesli svoje veselje, spontanost in karibsko toplino. Imam občutek, da bomo z repatriacijo vsi pridobili. Mnogi imamo sorodnike, ki nam bodo pomagali in nas podpirali.«
