Vedno se nekje najde neka dobra dušica
Slikarka, katere življenje je polno preizkušenj, volje, barv in slikanja
Odpri galerijo
»Ustvarjanje ni golo posnemanje, ampak je izvirnost. Če jih več slika isto stvar, bo eden v detajlih, drugi v sencah, tretji v barvitosti, četrti v dekorativnosti našel tisto, kar bo njegovo delo ločevalo od drugih,« pravi Rozina Šebetič. Foto Franc Milošič
»V mnogo ljudeh je marsikaj skrito, a se s tem ne seznanijo, pa zato niti ne pride iz njih,« nam slikarka Rozina Šebetič odvrne na začudenje, kolikšen opus je doslej ustvarila in koliko ljudem so se njene slike že razkazovale. Gospa, ki se je risanja in slikanja zavzeto in zvesto učila sama, je dolga leta poučevala tudi šolsko mladino, pozneje pa še svoje vrstnike v tretjem življenjskem obdobju.
Zelo dolgo nisem razstavljala. Na šoli so nas učili, da vse le ni takoj dobro za razstavljanje. Šele dr. Štefka Cobelj, ki je združila in pripravila razstavo ptujskih in ormoških slikarjev, me je spodbudila in pripravili sva mojo prvo razstavo v ptujski bolnišnici. Danes so drugačni časi. Nekdo za svojo dušo naslika tri slike, pa že razstavlja in prodaja.
Nikoli nisem ponujala svojih slik za razstavljanje. Če pa so me prosili, sem vedno rada ustregla. Nisem izbirala imenitnih galerij. Če je bil razstavni prostor čist in svetel, sem ponudbo vedno sprejela. Zame so take razstave pomembnejše kot velike predstavitve. Nanje so prihajali mali vsakdanji ljudje in se tako seznanjali s slikarstvom. Če takšni spoznavajo umetnost, ji gradijo najbolj trdne temelje.
Nikoli za nobeno nisem iskala sponzorja. To so bili moji lastni stroški. Zakaj bi me nekdo podpiral, če pa je to moja razstava? Slike so visele po vsej Sloveniji, od Kančevcev do Kopra, pa tudi v Avstriji in na Hrvaškem.
Če dobro premislim, pa sem več slik podarila kot prodala. Vse, kar sem naslikala na akademiji, sem podarila. No, nekaj sem jih doslej seveda tudi prodala. Na zadnji razstavi lani jeseni na primer tri. Ko sem nekoč razstavila 22 slik v ptujski blagovnici, me je nekdo poklical za ceno in vprašal, ali lahko kupi slike na obroke. Seveda sem privolila; ko pa je rekel, da bi kupil celotno razstavo, sem prekinila pogovor, ker sem bila prepričana, da me vleče za nos. Čez čas je ponovno poklical in pojasnil, da misli resno. Kupil je vse. In vse vzorno do zadnjega beliča plačal v mesečnih obrokih.
Motivi ob vodi me privlačijo še iz otroštva, ko sem v domačih Vodrancih pri Kogu pasla krave. Privlačijo me barvna razkošja cvetja, čeprav imajo takšni motivi v slikarstvu slabšalen prizvok in jim mnogi ne priznajo dejanske vrednosti. Pa pokrajine in posebni prostori. Seveda tudi nekaj dekorativnega slikarstva. Prav tako portreti in vedute. Vse najraje v akvarelu, pa tudi olju, pastelu … Za sprejemni izpit na ljubljanski šoli za umetno obrt sem samo dan pred oddajo v Tivoliju naslikala štiri motive s svinčnikom: debla brez, ribnik, starejši par in otroke pri igri, kar vse je bilo tam okoli mene. Pa so me sprejeli, čeprav sem se počutila precej potlačeno, ko so se drugi kandidati okoli mene repenčili, pri katerem znanem slikarju da so se že leto ali dve učili in da bodo zagotovo sprejeti. Najraje bi odšla, a sem vztrajala. Mene so sprejeli, nekaterih tistih samozavestnežev pa ne.
To je simbol nikoli dokončane zgodbe življenja in življenju je treba vliti smisel in dati pomen, je ugotovila. V mojem življenju se mi je zgodilo toliko neverjetnih in tudi zelo težkih stvari, da se mi danes zdi to že nekje silno daleč in kakor da sploh ne bi bilo resnično. Na pethektarski kmetiji nas je bilo sedem otrok, mama pa je bila dobričina in je poleg nas skrbela še za pet drugih otrok. Najstarejši brat je šel v šolo, jaz pa po petem razredu nisem mogla v nižjo gimnazijo in sem bila že v sedmem osemletke. Oče je bil Maistrov borec in ti so se dobivali po domovih in tako prišli enkrat tudi k nam. Toliko so pritiskali na očeta, naj še mene pošlje v nižjo gimnazijo, da je popustil. Jaz pa sem morala na hitro pripraviti vse znanje za sprejemne izpite od matematike do francoščine, ki jih ne bi bila imela, če bi šla v šolo takoj po petem razredu.
V drugem letniku nižje gimnazije mi je šolanje prekinila vojna. Oče mi je na hitro našel službo pomočnice v trgovini, sam pa se je tudi izognil vpoklicu, ker se je javil za delo na železnici v Središču. A nisem delala dolgo, zdravje me je izdalo.
Domači zdravnik, če je sploh bil zdravnik, je ugotovil kostno tuberkulozo. In me poslal domov, češ da se tega ne splača zdraviti. Počasi so se pojavile gnojne rane, kost bi se mi sesedla, pa se je spet našla neka dobra dušica med zdravniki, ki me je poslala na Ptuj na operacijo. In potem gospa Košarjeva iz domače fare, ki mi je avgusta 1944 priskrbela zdravilišče. Vmes sem ležala doma do polovice v mavcu z nekaj luknjami za oskrbo gnojnih ran. Odpisana, iz bolnišnice so me poslali domov umret. Ko me je obiskal župnik, je nazaj grede po vasi zaskrbljeno razlagal, da je z menoj konec, in zvečer so me nekateri že prišli kropit, meni pa se je stanje čez dan toliko popravilo, da sem jim lahko odzdravljala.
Brez zdravil. Samo sonce, zrak, prehrana, mir. Veliko branja. Tam je skrbnica naše skupine odkrila moje risanje – za rojstni dan sem dekletom v skupini vedno kaj narisala. Priskrbela mi je barvice in velik risalni papir, da sem za lastnico zdravilišča naslikala dvanajstlistni unikatni akvarelni koledar. Ker nisem mogla niti sedeti, sem risala leže. Ne morete si prav predstavljati, kako bi leže risal akvarel, kjer se morajo barve prelivati in teči, obenem pa te osebje opozarja, da ja ne boš kaj polil. Lastnica je bila navdušena nad koledarjem, na katerem sem za vsak mesec naslikala tipičen motiv iz mojega otroškega življenja doma. Za februar na primer ledene sveče s streh in otroke s svečami. Prišla je k meni in mi prinesla nekaj dobrot. Le kje je dobila tisto čokolado in vse drugo? Tam sem bila kar spoštovana slikarka med osebjem in varovanci, morda celo najbolj v svojem življenju.
Po vrnitvi domov sem najprej delala v statistiki Iniciativnega zadružnega odbora za Slovenijo, v Ljubljani, na Miklošičevi. Postala sem celo referentka za statistiko pri poznejši zvezi kmetijskih zadrug. Za tistim balkonom v tretjem nadstropju je bila moja pisarna. Pa sem službo pustila in šla v šolo, po koncu pa so mi ponudili poučevanje likovnega pouka na čipkarski nadaljevalni šoli v Idriji. Vse mogoče predmete sem tam učila in bila glavna, ker so morala dekleta pri meni dobiti največ ocen. Bilo je krasno delati z njimi, imela sem le dva oddelka, v enem 18, v drugem 22 deklet. Čipkarske umetnosti nisem usvojila do konca, risala pa sem vzorce, po katerih so potem čipke nastajale. Zna biti, da po katerem od njih kdo še danes izdeluje čipko.
Si lahko mislite, kako mi je bilo, ko sem prišla dve leti pozneje v ptujsko nižjo gimnazijo učit in me je v razredu pričakalo 56 učencev. Potem so nižjo gimnazijo ukinili, jaz pa sem učila likovno vzgojo, risanje in slikanje osnovnošolce. Puščala sem jim svobodo. Opustila sem na primer robove na risbah, da so dobili odprt prostor.
Spodbujala sem jih. Ne kritizirala, nisem zahtevala posnemanja, ampak ustvarjanje. Pohvala zaleže tisočkrat bolj kot graja. A mora učenec vedeti, za kaj je bil pohvaljen. Razložiti mu je treba pohvalo, potem bo naslednjič vedel, kaj je pohvalno in kaj ne.
Za izražanje je potrebna notranja potreba. Marsikdo je v sebi ne odkrije, pa jo morda ima. Ko sem slikala na prostem, so prihajali mimo otroci in večina od njih bi takoj tudi sama rada nekaj naslikala. Morda je nekaterim bilo že takrat dovolj, da so se seznanili s slikanjem. Sicer pa sem jih vedno spodbujala, naj hodijo na razstave, naj opazujejo, naj si zapišejo avtorje, motive, naslove … Takšne zapiske v zvezkih sem jim štela v dobro tudi pri ocenjevanju. Vedno sem jim kazala reprodukcije, govorila, kako je kaj naslikano, zakaj in kaj pomeni ...
Obiskovala sem jih že, ko sem začela delati v Ljubljani. Moraš videti in vedeti. Zdaj se čudim, da na otvoritvah vidim tako malo likovnikov. Žalostno. Kako bo takšen navdušil mlade za slikarstvo ali drugo umetnost, če sam ni navdušen nad tem?
V življenju sem srečala veliko ljudi, ki so mi pomagali. Vso to velikansko pomoč, ki sem jo prejemala, sem vedno poskušala vračati drugim okoli sebe. Učitelj ali mentor lahko ogromno naredi za človeka. Lahko mu življenje zagreniš, lahko pa mu odpreš nova obzorja, mu omogočiš, da se stvari in dela loti sproščeno.
Nekateri starejši so s seboj že prinesli veselje do likovnega izražanja, pa dotlej niso imeli ne časa ne korajže, zdaj pa bi poskusili. Takim je treba pomagati, da to prebrodijo. Taki imajo veliko različnih izkušenj, posebnih zgodb za seboj in sama sem jim vedno pustila, da so razvijali svoj način naprej. Ustvarjanje ni golo posnemanje, ampak je izvirnost. Če jih več slika isto stvar, bo eden v detajlih, drugi v sencah, tretji v barvitosti, četrti v dekorativnosti našel tisto, kar bo njegovo delo ločevalo od drugih.
No. Pa saj sem jih v svojem življenju srečala obilo. Ko sem iskala štipendijo za šolanje, ko sem dobila službo v Ljubljani, ko sem bila sprejeta v šolo, ko sem zašla za učiteljski kateder, čeprav si nisem prej nikoli želela poučevati … Pa tudi, ko sem spoznala moškega iz Karlovca, ki je postal moj mož. Pa s hčerko, zetom, vnukinjo in vnukom … Vidim pa, da tudi oni srečujejo take dušice v svojem življenju. Vnukinja, na primer, je celo otroštvo zbirala male stekleničke in posodice, mi kuhala čaje in dajala iz njih zdravila, ker se je igrala farmacevtko. Do drugega letnika gimnazije o drugem poklicu niti slišati ni hotela, pa je tam dobila profesorico … Zdaj končuje magisterij umetnostne zgodovine in zgodovine.
Rozina Šebetič
S posebno pozornostjo in tenkočutnostjo je pristopala k vsakemu, tako kot v pogovoru in pripovedovanju natančno izbira besede. Mednje pa z nadnaravno natančnostjo in do sijaja nabrušenim spominom vpleta imena oseb, kraje in datume, da bi to njenim 91 letom in pol lahko zavidali nekateri za polovico mlajši ljudje, ki pa svojega življenja najbrž niso živeli tako polno, tako trdo in boleče, pa hkrati tako bogato in hvaležno kot ona. Čeprav je prvič samostojno razstavljala šele leta 1979, pet let pred upokojitvijo, je do danes nanizala že 98 samostojnih in 415 skupinskih razstav. Sodelovala je na 231 slikarskih kolonijah in na 41 ekstemporih, priznanj, zahval in diplom za vse to pa se je tudi že nabralo za zavidanja vredno zbirko.
S posebno pozornostjo in tenkočutnostjo je pristopala k vsakemu, tako kot v pogovoru in pripovedovanju natančno izbira besede. Mednje pa z nadnaravno natančnostjo in do sijaja nabrušenim spominom vpleta imena oseb, kraje in datume, da bi to njenim 91 letom in pol lahko zavidali nekateri za polovico mlajši ljudje, ki pa svojega življenja najbrž niso živeli tako polno, tako trdo in boleče, pa hkrati tako bogato in hvaležno kot ona. Čeprav je prvič samostojno razstavljala šele leta 1979, pet let pred upokojitvijo, je do danes nanizala že 98 samostojnih in 415 skupinskih razstav. Sodelovala je na 231 slikarskih kolonijah in na 41 ekstemporih, priznanj, zahval in diplom za vse to pa se je tudi že nabralo za zavidanja vredno zbirko.
Risali in slikali ste od otroštva. Slikarsko diplomo ljubljanske šole za umetno obrt imate že od leta 1953, od leta 1965 slikarsko diplomo mariborske pedagoške akademije, potem pa štirinajst let čakanja na samostojno razstavo ...
Zelo dolgo nisem razstavljala. Na šoli so nas učili, da vse le ni takoj dobro za razstavljanje. Šele dr. Štefka Cobelj, ki je združila in pripravila razstavo ptujskih in ormoških slikarjev, me je spodbudila in pripravili sva mojo prvo razstavo v ptujski bolnišnici. Danes so drugačni časi. Nekdo za svojo dušo naslika tri slike, pa že razstavlja in prodaja.
Prvi samostojni razstavi jih je sledilo skoraj sto v manj kot štirih desetletjih?
Nikoli nisem ponujala svojih slik za razstavljanje. Če pa so me prosili, sem vedno rada ustregla. Nisem izbirala imenitnih galerij. Če je bil razstavni prostor čist in svetel, sem ponudbo vedno sprejela. Zame so take razstave pomembnejše kot velike predstavitve. Nanje so prihajali mali vsakdanji ljudje in se tako seznanjali s slikarstvom. Če takšni spoznavajo umetnost, ji gradijo najbolj trdne temelje.
Kako pa so razstave pritegnile sponzorje in kupce?
Nikoli za nobeno nisem iskala sponzorja. To so bili moji lastni stroški. Zakaj bi me nekdo podpiral, če pa je to moja razstava? Slike so visele po vsej Sloveniji, od Kančevcev do Kopra, pa tudi v Avstriji in na Hrvaškem.
»Za izražanje je potrebna notranja potreba. Marsikdo je v sebi ne odkrije, pa jo morda ima.«
Če dobro premislim, pa sem več slik podarila kot prodala. Vse, kar sem naslikala na akademiji, sem podarila. No, nekaj sem jih doslej seveda tudi prodala. Na zadnji razstavi lani jeseni na primer tri. Ko sem nekoč razstavila 22 slik v ptujski blagovnici, me je nekdo poklical za ceno in vprašal, ali lahko kupi slike na obroke. Seveda sem privolila; ko pa je rekel, da bi kupil celotno razstavo, sem prekinila pogovor, ker sem bila prepričana, da me vleče za nos. Čez čas je ponovno poklical in pojasnil, da misli resno. Kupil je vse. In vse vzorno do zadnjega beliča plačal v mesečnih obrokih.
Kateri so prevladujoči motivi na vaših slikah?
Motivi ob vodi me privlačijo še iz otroštva, ko sem v domačih Vodrancih pri Kogu pasla krave. Privlačijo me barvna razkošja cvetja, čeprav imajo takšni motivi v slikarstvu slabšalen prizvok in jim mnogi ne priznajo dejanske vrednosti. Pa pokrajine in posebni prostori. Seveda tudi nekaj dekorativnega slikarstva. Prav tako portreti in vedute. Vse najraje v akvarelu, pa tudi olju, pastelu … Za sprejemni izpit na ljubljanski šoli za umetno obrt sem samo dan pred oddajo v Tivoliju naslikala štiri motive s svinčnikom: debla brez, ribnik, starejši par in otroke pri igri, kar vse je bilo tam okoli mene. Pa so me sprejeli, čeprav sem se počutila precej potlačeno, ko so se drugi kandidati okoli mene repenčili, pri katerem znanem slikarju da so se že leto ali dve učili in da bodo zagotovo sprejeti. Najraje bi odšla, a sem vztrajala. Mene so sprejeli, nekaterih tistih samozavestnežev pa ne.
Če se sprašujete, kako upodobiti smisel življenja, si poglejte slike Rozine Šebetič v ciklu Panta rei. Tako je umetnostna zgodovinarka Stanka Gačnik ocenila vaš za zdaj zadnji cikel in najnovejši slikarski opus. Življenje ste zasukali v spiralo življenjske energije. Te vam očitno ni nikoli primanjkovalo?
To je simbol nikoli dokončane zgodbe življenja in življenju je treba vliti smisel in dati pomen, je ugotovila. V mojem življenju se mi je zgodilo toliko neverjetnih in tudi zelo težkih stvari, da se mi danes zdi to že nekje silno daleč in kakor da sploh ne bi bilo resnično. Na pethektarski kmetiji nas je bilo sedem otrok, mama pa je bila dobričina in je poleg nas skrbela še za pet drugih otrok. Najstarejši brat je šel v šolo, jaz pa po petem razredu nisem mogla v nižjo gimnazijo in sem bila že v sedmem osemletke. Oče je bil Maistrov borec in ti so se dobivali po domovih in tako prišli enkrat tudi k nam. Toliko so pritiskali na očeta, naj še mene pošlje v nižjo gimnazijo, da je popustil. Jaz pa sem morala na hitro pripraviti vse znanje za sprejemne izpite od matematike do francoščine, ki jih ne bi bila imela, če bi šla v šolo takoj po petem razredu.
V drugem letniku nižje gimnazije mi je šolanje prekinila vojna. Oče mi je na hitro našel službo pomočnice v trgovini, sam pa se je tudi izognil vpoklicu, ker se je javil za delo na železnici v Središču. A nisem delala dolgo, zdravje me je izdalo.
Štiri nepokretna leta med drugo vojno, od tega dve v klimatskem zdravilišču v Avstriji, kakor ste mi povedali, so bila huda preizkušnja.
Domači zdravnik, če je sploh bil zdravnik, je ugotovil kostno tuberkulozo. In me poslal domov, češ da se tega ne splača zdraviti. Počasi so se pojavile gnojne rane, kost bi se mi sesedla, pa se je spet našla neka dobra dušica med zdravniki, ki me je poslala na Ptuj na operacijo. In potem gospa Košarjeva iz domače fare, ki mi je avgusta 1944 priskrbela zdravilišče. Vmes sem ležala doma do polovice v mavcu z nekaj luknjami za oskrbo gnojnih ran. Odpisana, iz bolnišnice so me poslali domov umret. Ko me je obiskal župnik, je nazaj grede po vasi zaskrbljeno razlagal, da je z menoj konec, in zvečer so me nekateri že prišli kropit, meni pa se je stanje čez dan toliko popravilo, da sem jim lahko odzdravljala.
Kako pa je bilo v zdravilišču?
Brez zdravil. Samo sonce, zrak, prehrana, mir. Veliko branja. Tam je skrbnica naše skupine odkrila moje risanje – za rojstni dan sem dekletom v skupini vedno kaj narisala. Priskrbela mi je barvice in velik risalni papir, da sem za lastnico zdravilišča naslikala dvanajstlistni unikatni akvarelni koledar. Ker nisem mogla niti sedeti, sem risala leže. Ne morete si prav predstavljati, kako bi leže risal akvarel, kjer se morajo barve prelivati in teči, obenem pa te osebje opozarja, da ja ne boš kaj polil. Lastnica je bila navdušena nad koledarjem, na katerem sem za vsak mesec naslikala tipičen motiv iz mojega otroškega življenja doma. Za februar na primer ledene sveče s streh in otroke s svečami. Prišla je k meni in mi prinesla nekaj dobrot. Le kje je dobila tisto čokolado in vse drugo? Tam sem bila kar spoštovana slikarka med osebjem in varovanci, morda celo najbolj v svojem življenju.
Veliko let ste posvetili vzgoji in izobraževanju mladih.
Po vrnitvi domov sem najprej delala v statistiki Iniciativnega zadružnega odbora za Slovenijo, v Ljubljani, na Miklošičevi. Postala sem celo referentka za statistiko pri poznejši zvezi kmetijskih zadrug. Za tistim balkonom v tretjem nadstropju je bila moja pisarna. Pa sem službo pustila in šla v šolo, po koncu pa so mi ponudili poučevanje likovnega pouka na čipkarski nadaljevalni šoli v Idriji. Vse mogoče predmete sem tam učila in bila glavna, ker so morala dekleta pri meni dobiti največ ocen. Bilo je krasno delati z njimi, imela sem le dva oddelka, v enem 18, v drugem 22 deklet. Čipkarske umetnosti nisem usvojila do konca, risala pa sem vzorce, po katerih so potem čipke nastajale. Zna biti, da po katerem od njih kdo še danes izdeluje čipko.
Si lahko mislite, kako mi je bilo, ko sem prišla dve leti pozneje v ptujsko nižjo gimnazijo učit in me je v razredu pričakalo 56 učencev. Potem so nižjo gimnazijo ukinili, jaz pa sem učila likovno vzgojo, risanje in slikanje osnovnošolce. Puščala sem jim svobodo. Opustila sem na primer robove na risbah, da so dobili odprt prostor.
»Učitelj ali mentor lahko ogromno naredi za človeka. Lahko mu življenje zagreniš ali pa mu odpreš nova obzorja.«
In jih seznanjali, koliko umetnosti se skriva v njih? Kolikokrat ste odkrili v njih skrite potrebe po umetniškem izražanju?
Spodbujala sem jih. Ne kritizirala, nisem zahtevala posnemanja, ampak ustvarjanje. Pohvala zaleže tisočkrat bolj kot graja. A mora učenec vedeti, za kaj je bil pohvaljen. Razložiti mu je treba pohvalo, potem bo naslednjič vedel, kaj je pohvalno in kaj ne.
Za izražanje je potrebna notranja potreba. Marsikdo je v sebi ne odkrije, pa jo morda ima. Ko sem slikala na prostem, so prihajali mimo otroci in večina od njih bi takoj tudi sama rada nekaj naslikala. Morda je nekaterim bilo že takrat dovolj, da so se seznanili s slikanjem. Sicer pa sem jih vedno spodbujala, naj hodijo na razstave, naj opazujejo, naj si zapišejo avtorje, motive, naslove … Takšne zapiske v zvezkih sem jim štela v dobro tudi pri ocenjevanju. Vedno sem jim kazala reprodukcije, govorila, kako je kaj naslikano, zakaj in kaj pomeni ...
Še vedno ste neutrudna obiskovalka razstav?
Obiskovala sem jih že, ko sem začela delati v Ljubljani. Moraš videti in vedeti. Zdaj se čudim, da na otvoritvah vidim tako malo likovnikov. Žalostno. Kako bo takšen navdušil mlade za slikarstvo ali drugo umetnost, če sam ni navdušen nad tem?
Če ne slikam, nisem srečna, ste se nekoč izdali. Pa ste poleg slikanja še vodili likovno sekcijo, bili mentorica mladim, ki so se pripravljali za akademijo, učili slikati svoje vrstnike v tretjem življenjskem obdobju.
V življenju sem srečala veliko ljudi, ki so mi pomagali. Vso to velikansko pomoč, ki sem jo prejemala, sem vedno poskušala vračati drugim okoli sebe. Učitelj ali mentor lahko ogromno naredi za človeka. Lahko mu življenje zagreniš, lahko pa mu odpreš nova obzorja, mu omogočiš, da se stvari in dela loti sproščeno.
Nekateri starejši so s seboj že prinesli veselje do likovnega izražanja, pa dotlej niso imeli ne časa ne korajže, zdaj pa bi poskusili. Takim je treba pomagati, da to prebrodijo. Taki imajo veliko različnih izkušenj, posebnih zgodb za seboj in sama sem jim vedno pustila, da so razvijali svoj način naprej. Ustvarjanje ni golo posnemanje, ampak je izvirnost. Če jih več slika isto stvar, bo eden v detajlih, drugi v sencah, tretji v barvitosti, četrti v dekorativnosti našel tisto, kar bo njegovo delo ločevalo od drugih.
Torej ste v resnici vi tista dobra dušica, ki se vedno nekje najde?
No. Pa saj sem jih v svojem življenju srečala obilo. Ko sem iskala štipendijo za šolanje, ko sem dobila službo v Ljubljani, ko sem bila sprejeta v šolo, ko sem zašla za učiteljski kateder, čeprav si nisem prej nikoli želela poučevati … Pa tudi, ko sem spoznala moškega iz Karlovca, ki je postal moj mož. Pa s hčerko, zetom, vnukinjo in vnukom … Vidim pa, da tudi oni srečujejo take dušice v svojem življenju. Vnukinja, na primer, je celo otroštvo zbirala male stekleničke in posodice, mi kuhala čaje in dajala iz njih zdravila, ker se je igrala farmacevtko. Do drugega letnika gimnazije o drugem poklicu niti slišati ni hotela, pa je tam dobila profesorico … Zdaj končuje magisterij umetnostne zgodovine in zgodovine.
