Veliki evropski brat s podatki za iskanje ljudi in ukradenih vozil
Schengenski informacijski sistem kot protiutež prostemu prehajanju državnih meja
Odpri galerijo
Trenutno schengensko območje in države, ki začasno na notranjih mejah izvajajo sistematični nadzor.
Ljubljana – Odprava mejnih kontrolnih točk na notranjih mejah Evropske unije je eden večjih uspehov, kako državljanom velike evropske družine olajšati življenje, saj so odpadle ure čakanja pri prehodu iz ene v drugo državo. A te ugodnosti ne izkoriščajo le ljudje s poštenimi nameni, ampak tudi kriminalci, zato države, ki so v schengenskem območju, izvajajo tako imenovane kompenzacijske ukrepe, da bi kriminalcem pristrigli peruti.
Dogovor, ki je potovanje po Evropi premaknil v nove dimenzije, ima korenine v luksemburški vasici Schengen, ki je bila pred tem bolj ko ne znana po vinorodnem okolišu. Že leta 1985 so tam nastali prvi zametki, deset let pozneje, natančneje 26. marca 1995, pa je zaživel še schengenski informacijski sistem (SIS). Vanj je bilo najprej vključenih sedem držav. Z leti je to postala gromozanska in še kako pomembna baza podatkov.
Informacijski sistem je protiutež temu, da so bili odpravljeni mejni nadzori. Ker je razumljivo, da kriminalci to izkoriščajo, je bilo treba zagotoviti sistem, v katerem bi imele vse države članice schengenskega območja tako možnost vpogleda kot vnašanja podatkov.
Članice, ki so vključene v schengensko območje, morajo na zunanjih mejah, med njimi je Slovenija, opravljati še posebno poostren nadzor, znotraj države pa izvajajo, kot tudi članice, ki nimajo zunanjih schengenskih meja, poostren nadzor. Pri nas so to, denimo, policijske postaje za izravnalne ukrepe. Glavni namen dela policistov je nadomestni ukrep v boju proti čezmejni kriminaliteti po padcu državnih meja na schengenskem območju.
SIS je namenjen nadzoru, kar natančneje opredeljuje schengenska konvencija. Vanj se vnašajo podatki o osebah, iskanih z mednarodno tiralico ali zaradi evropskega pripornega naloga, podatki o tujcih, ki niso državljani EU in imajo prepoved vstopa na to območje, prav tako podatki o pogrešanih osebah in ljudeh, iskanih zaradi sodnih postopkov, pri čemer ne gre samo obtožence in obsojence. Z nadgradnjo sistema SIS-2 pa vnašajo tudi podatke o industrijski opremi. Kako obsežna je baza, pove podatek, da je bilo konec lanskega leta zapisanih več kot 82 milijonov podatkov.
SIS je v lasti držav članic, njegov centralni del pa je v Strasbourgu in ga v imenu članic upravlja Francija. Zaradi majhnosti Slovenije se pri nas podatki vnašajo centralizirano na oddelku Sirene (Supplementary information request at national entries). Izjema so podatki o predmetih, saj jih vsaka enota, kjer je podana prijava, vpiše sama. Vendar nad vnosom še vedno bedi oddelek Sirene, kjer preverijo, ali vsebuje vse potrebne zapise. Na izpad sistema se ne gre zanašati, saj ta načelno vsa leta deluje brezhibno. Če se to naključno zgodi, imajo policije različnih držav med seboj dogovor, da si »izposodijo« dostop, bodisi se za krajši čas zanašajo na lokalno kopijo.
Način in čas hranjenja podatkov sta določena po konvenciji, brisanje podatkov pa ureja vsaka nacionalna zakonodaja. Razumljivo je, da se brišejo takrat, ko ni več nobenega razloga, da bi jih še hranili, denimo, ko primejo iskano osebo ali odkrijejo ukradeni avtomobil. V zadnjih petih letih (2014–2018) je slovenska policija v SIS opravila skoraj 320 milijonov poizvedovanj, vnesli pa so 282.820 različnih podatkov.
Kako pomemben je sistem pri zagotavljanju varnosti in glede storilcev kaznivih dejanj, pove podatek, da so naši policisti na podlagi podatkov drugih policij v omenjenem obdobju izsledili 585 ljudi, za katerimi je bil razpisan evropski nalog za prijetje in predajo. Še več pa je bilo odkritih ukradenih vozil: v tem času so slovenski policisti razveselili 1244 lastnikov, potem ko so pri nadzoru odkrili vozilo, ki so ga tuje policije v SIS vnesle kot ukradeno.
Sicer pa je 95 odstotkov podatkov v SIS o različnih predmetih, med njimi je približno enak delež ukradenih ali izgubljenih dokumentov. Pri tovrstnih dokumentih policija ne odloča, ali se bo to zavedlo v SIS ali ne, saj so pravila povsem jasna – vsak prijavljen ukraden ali izgubljen osebni dokument se zapiše v sistem.
Vpogled v SIS v omejenem obsegu imajo pri nas poleg policije tudi upravne enote (ukrepi državljanom tretjih držav zaradi zavrnitve dostopa ali prepovedi bivanja), finančna uprava (za motorna vozila, motorna vozila z delovno prostornino nad 50 kubičnih centimetrov, plovila, zrakoplove, industrijsko opremo, zunajkrmne motorje in zabojnike) ter organi, ki izvajajo registracijo vozil (za motorna vozila z delovno prostornino nad 50 kubičnih centimetrov, priklopnike in stanovanjske prikolice z lastno težo nad 750 kilogrami, registrske tablice in prometna dovoljenja).
Ali so vaši podatki v schengenskem sistemu, lahko z nekaj birokratskimi koraki preverite tudi sami. Zahtevek obravnavajo v centru za zaščito podatkov na upravi za informatiko in telekomunikacije. Še preden vam sporočijo povratno informacijo, preverijo, ali ste sploh upravičeni do teh zaupnih podatkov, saj jih lahko zahtevate samo zase, ne pa tudi za družinske člane ali celo – kar bi morda komu prišlo na misel – sosede in prijatelje.
Ena temeljih pravic Evropske unije, to je pravica do svobode gibanja, je zaradi migrantske krize in strahu pred terorističnimi napadi na stari celini že več mesecev ponekod precej okrnjena, saj so v nekaterih državah izkoristili možnost, ki jo imajo, in sicer da začasno izvajajo sistematični nadzor potnikov, če za to obstajajo utemeljeni razlogi. Trenutno so to Avstrija, Nemčija, Danska, Švedska in Francija.
Dogovor, ki je potovanje po Evropi premaknil v nove dimenzije, ima korenine v luksemburški vasici Schengen, ki je bila pred tem bolj ko ne znana po vinorodnem okolišu. Že leta 1985 so tam nastali prvi zametki, deset let pozneje, natančneje 26. marca 1995, pa je zaživel še schengenski informacijski sistem (SIS). Vanj je bilo najprej vključenih sedem držav. Z leti je to postala gromozanska in še kako pomembna baza podatkov.
Informacijski sistem je protiutež temu, da so bili odpravljeni mejni nadzori. Ker je razumljivo, da kriminalci to izkoriščajo, je bilo treba zagotoviti sistem, v katerem bi imele vse države članice schengenskega območja tako možnost vpogleda kot vnašanja podatkov.
Povečan nadzor v notranjosti države
Članice, ki so vključene v schengensko območje, morajo na zunanjih mejah, med njimi je Slovenija, opravljati še posebno poostren nadzor, znotraj države pa izvajajo, kot tudi članice, ki nimajo zunanjih schengenskih meja, poostren nadzor. Pri nas so to, denimo, policijske postaje za izravnalne ukrepe. Glavni namen dela policistov je nadomestni ukrep v boju proti čezmejni kriminaliteti po padcu državnih meja na schengenskem območju.
SIS je namenjen nadzoru, kar natančneje opredeljuje schengenska konvencija. Vanj se vnašajo podatki o osebah, iskanih z mednarodno tiralico ali zaradi evropskega pripornega naloga, podatki o tujcih, ki niso državljani EU in imajo prepoved vstopa na to območje, prav tako podatki o pogrešanih osebah in ljudeh, iskanih zaradi sodnih postopkov, pri čemer ne gre samo obtožence in obsojence. Z nadgradnjo sistema SIS-2 pa vnašajo tudi podatke o industrijski opremi. Kako obsežna je baza, pove podatek, da je bilo konec lanskega leta zapisanih več kot 82 milijonov podatkov.
Določeno, kdo vnaša in kdo briše podatke
SIS je v lasti držav članic, njegov centralni del pa je v Strasbourgu in ga v imenu članic upravlja Francija. Zaradi majhnosti Slovenije se pri nas podatki vnašajo centralizirano na oddelku Sirene (Supplementary information request at national entries). Izjema so podatki o predmetih, saj jih vsaka enota, kjer je podana prijava, vpiše sama. Vendar nad vnosom še vedno bedi oddelek Sirene, kjer preverijo, ali vsebuje vse potrebne zapise. Na izpad sistema se ne gre zanašati, saj ta načelno vsa leta deluje brezhibno. Če se to naključno zgodi, imajo policije različnih držav med seboj dogovor, da si »izposodijo« dostop, bodisi se za krajši čas zanašajo na lokalno kopijo.
Način in čas hranjenja podatkov sta določena po konvenciji, brisanje podatkov pa ureja vsaka nacionalna zakonodaja. Razumljivo je, da se brišejo takrat, ko ni več nobenega razloga, da bi jih še hranili, denimo, ko primejo iskano osebo ali odkrijejo ukradeni avtomobil. V zadnjih petih letih (2014–2018) je slovenska policija v SIS opravila skoraj 320 milijonov poizvedovanj, vnesli pa so 282.820 različnih podatkov.
Največ ukradenih ali izgubljenih dokumentov
Kako pomemben je sistem pri zagotavljanju varnosti in glede storilcev kaznivih dejanj, pove podatek, da so naši policisti na podlagi podatkov drugih policij v omenjenem obdobju izsledili 585 ljudi, za katerimi je bil razpisan evropski nalog za prijetje in predajo. Še več pa je bilo odkritih ukradenih vozil: v tem času so slovenski policisti razveselili 1244 lastnikov, potem ko so pri nadzoru odkrili vozilo, ki so ga tuje policije v SIS vnesle kot ukradeno.
Sicer pa je 95 odstotkov podatkov v SIS o različnih predmetih, med njimi je približno enak delež ukradenih ali izgubljenih dokumentov. Pri tovrstnih dokumentih policija ne odloča, ali se bo to zavedlo v SIS ali ne, saj so pravila povsem jasna – vsak prijavljen ukraden ali izgubljen osebni dokument se zapiše v sistem.
Vpogled v SIS v omejenem obsegu imajo pri nas poleg policije tudi upravne enote (ukrepi državljanom tretjih držav zaradi zavrnitve dostopa ali prepovedi bivanja), finančna uprava (za motorna vozila, motorna vozila z delovno prostornino nad 50 kubičnih centimetrov, plovila, zrakoplove, industrijsko opremo, zunajkrmne motorje in zabojnike) ter organi, ki izvajajo registracijo vozil (za motorna vozila z delovno prostornino nad 50 kubičnih centimetrov, priklopnike in stanovanjske prikolice z lastno težo nad 750 kilogrami, registrske tablice in prometna dovoljenja).
Ali so vaši podatki v schengenskem sistemu, lahko z nekaj birokratskimi koraki preverite tudi sami. Zahtevek obravnavajo v centru za zaščito podatkov na upravi za informatiko in telekomunikacije. Še preden vam sporočijo povratno informacijo, preverijo, ali ste sploh upravičeni do teh zaupnih podatkov, saj jih lahko zahtevate samo zase, ne pa tudi za družinske člane ali celo – kar bi morda komu prišlo na misel – sosede in prijatelje.
Ena temeljih pravic Evropske unije, to je pravica do svobode gibanja, je zaradi migrantske krize in strahu pred terorističnimi napadi na stari celini že več mesecev ponekod precej okrnjena, saj so v nekaterih državah izkoristili možnost, ki jo imajo, in sicer da začasno izvajajo sistematični nadzor potnikov, če za to obstajajo utemeljeni razlogi. Trenutno so to Avstrija, Nemčija, Danska, Švedska in Francija.
