Veliko solidarnosti ob rednih akcijah in nesrečah

Ljubljana – Slovenci so se na krizo odzvali z dobrodelnostjo, kaže zadnja Delova anketa. Kar tri petine vprašanih je v iztekajočem se letu sodelovalo v kakšni humanitarni akciji, večinoma s finančnimi prispevki. Človekoljubne organizacije pa uživajo različno stopnjo zaupanja med tistimi, ki so pripravljeni darovati.

Delova anketa je pokazala, da največji ugled med humanitarnimi organizacijami pri nas uživa Slovenska Karitas: 21 odstotkov sodelujočih v anketi ji najbolj zaupa. Za njo se je uvrstila Zveza prijateljev mladine Slovenije (18 odstotkov), odstotek manj je izrazilo zaupanje Anini zvezdici. Štirinajst odstotkov vprašanih najbolj zaupa Rdečemu križu Slovenije (RKS), 5 odstotkov pa Unicefu Slovenije.

Na Slovenski Karitas so zadovoljni, da se kljub težkim časom darežljivost Slovencev ne zmanjšuje, kar kaže dober odziv tako na njihove redne akcije za pomoč kot tudi solidarnost ob naravnih nesrečah. »Veseli smo in hvaležni za izkazano zaupanje številnih darovalcev, ki omogočajo, da Karitas lahko učinkovito pomaga ljudem v stiski. Brez njihove podpore bi bilo nemogoče odgovoriti na številne prošnje družin in posameznikov. Še posebno pa gre zahvala skoraj 10.000 prostovoljcem, ki se na več kot 450 župnijskih Karitas trudijo prisluhniti ljudem v različnih stiskah, ohranjati njihovo dostojanstvo in iskati poti za rešitev problemov,« so se na izid odzvali pri Slovenski Karitas. Najbrž pa je velik delež zaupanja tej organizaciji mogoče pripisati tudi temu, da doslej o kakšnih večjih nepravilnostih pri njih ni bilo slišati.

Vrednote plemenitosti in poštenosti

Anita Ogulin iz Zveze prijateljev mladine – Ljubljana Moste Polje meni, da se revščina v državi še vedno povečuje in se seli tudi med zaposlene z najnižjimi dohodki. »Zato je v tem času še kako pomembno delovanje humanitarnih organizacij. Zveza prijateljev mladine – Lj. Moste, ki je postavila številne projekte in programe za podporo in pomoč otrokom, mladim in družinam – tudi Botrstvo, ne zmore soditi, kateri organizaciji zaupati in kateri ne. Preprosto zato, ker izhajamo iz sebe, sami vztrajamo pri tem, da je naše humanitarno delo transparentno in s ciljem, da vsaka podpora, ki nam jo zaupajo dobri ljudje, tudi pride do končnega uporabnika,« je dejala Ogulinova.

Po njenem mnenju v organizacijah, kjer se ukvarjajo s humanitarnostjo, ni prostora za koristoljubne ljudi, še manj za ljudi, ki so jim vrednote solidarnosti, plemenitosti, poštenosti, transparentnosti, korektnosti tuje. »Nam je najbolj pomembno, da v najkrajšem možnem času, najbolj celostno in učinkovito pomagamo otrokom, mladim in družinam v stiski. Vsak dan, brez presledkov, ne le pred prazniki. V tem času, ko je naša država v težkem položaju, je delo prav vseh humanitarnih organizacij izjemnega pomena, saj so amortizer družbenih dogajanj in za preštevilne prebivalce Slovenije še zadnje upanje za rešitev,« je prepričana Anita Ogulin.

Tudi pri RKS ugotavljajo, da je v letih krize solidarnost čedalje večja, kar se vsakič znova izkaže v primerih elementarnih nesreč. »Ljudje zelo podpirajo humanitarne akcije RKS. Beležimo tudi izjemen odziv pri darovanju oblačil, na leto jih razdelimo več kot 450 ton. Ne smemo pozabiti tudi na več kot 14.000 prostovoljcev, ki v dobrobit drugih delijo svoje izkušnje, znanje in čas. Še naprej se bomo trudili, da bomo vsem, ki potrebujejo pomoč, to učinkovito in dostojanstveno zagotavljali in krepili zaupanje v solidarnost,« je poudarila nova generalna sekretarka RKS Renata Brunskole.

Tankočutni tudi do stiske drugod

Slovenci smo že večkrat dokazali, da smo solidaren narod, se strinjajo tudi pri Unicefu. »V zadnjih letih je kriza s svojimi posledicami okrepila pozornost javnosti na stiske ljudi v Sloveniji. Humanitarne organizacije, katerih primarno poslanstvo je zagotavljanje pomoči ogroženim družinam v Sloveniji, so s svojim predanim delom uspešno ublažile številne stiske, sicer bi bil položaj ogroženih še bistveno slabši. Prizadevanja omenjenih organizacij so bila vidna, deležna velike medijske podpore in podpore darovalcev,« menijo pri Unicefu. »Ko gre za pomoč ogroženim, ne gre za vprašanje izbire, ali pomagam tem ali onim, temveč za princip pomagati vsem, ki pomoč potrebujejo. Tu dodamo pomemben del tudi mi na Unicefu. Prizadevamo si za boljši položaj otrok doma in po svetu, finančno pomagamo predvsem v državah v razvoju, kjer je položaj otrok neprimerljivo slabši kot pri nas. V teh državah otroci umirajo zaradi vzrokov, ki jih v razvitem svetu znamo in zmoremo preprečevati. Za nas je pomemben vsak otrok in vsak darovalec. Veseli smo, da skupaj s tisoči darovalcev v Sloveniji spreminjamo življenja najbolj ogroženih otrok na bolje,« so sporočili iz Unicefa.

Pomoč le v hrani

Med vsemi organizacijami je Anina zvezdica posebna po tem, da ne prejemajo in ne dajejo denarja, temveč izključno hrano. »Slovenci smo potrebovali nekaj, da nas predrami, ker je tisti balon pred krizo moral počiti. Naše prave vrednote so se morale ponovno postaviti na mesto, kaj je sploh pomembno v življenju, denimo ljubezen in spoštovanje, pristnost. To poskušam delati prek Anine zvezdice. Vedela sem, da bo Anina zvezdica imela tak uspeh, kot ga ima, ker verjamem v dobro v ljudeh,« je povedala Ana Lukner. »Vse druge organizacije v anketi so vsaj 60 let starejše od moje, mi bomo januarja praznovali pet let. Mislim, da smo z Anino zvezdico naredili revolucijo v Sloveniji, smo edina organizacija, ki posluje brez denarja. Pri nas ni zaposlen nihče, vlagamo svoj čas. Ponosna sem, da smo v zlati sredini lestvice in se mi zdi pravzaprav čudež, da smo tam v tako kratkem času delovanja, po drugi strani pa smo popolnoma drugačni. Imamo druge vrednote. Jaz nikoli nisem napisala nobenega pisma s prošnjo za donacijo, vsi donatorji prihajajo sami od sebe. Nobene piar službe nimamo za stike z mediji. Gre za odločitev, da greš preko sebe in vlagaš vse atome moči, ker želiš pomagati,« je strnila Ana Lukner, s katero sodeluje že več kot 100 prostovoljcev. »Želela bi si, da bi bili ljudje bolj privoščljivi in cenili to, da nekdo tako ustvarja in želi prek vsega, kar počne, vplivati na razmere in pomagati. Moja največja želja pa je, da sploh ne bi potrebovali takšnih organizacij,« je sklenila Ana Lukner.