Vinko Beznik (1956–2022)
»Če bi Vinko napisal knjigo, pa je ni, ker je bil popoln profesionalec, bi to gotovo bilo zelo zanimivo branje. Marsikomu verjetno ne bi bila všeč, a ta knjiga bi našo zgodovino pokazala v nekoliko drugačni luči, kot si kdo želi. Videli bi, da nič, kar se zdi črno ali belo, ni absolutno črno ali belo.«
Tako je Vinka Beznika, ki je bil med pripravo na obrambo slovenske suverenosti poveljnik specialne enote republiškega sekretariata za notranje zadeve, opisal eden od njegovih tedanjih borcev iz specialne policijske enote.
Kot se za vojne junake spodobi, se je tudi Beznik z vsem znanjem in izkušnjami upokojil po tiho, zgodaj, za dobro države in policijske stroke morda celo prezgodaj. Toda o morebitnih krivicah, ki bi se mu lahko zgodile ob umiku iz poklica, ni tarnal. Tarnanje se za poveljnika specialne enote policije preprosto ne spodobi.
Soborci ga pomnijo kot poštenega vodjo, ki se je za svoje ljudi pri nadrejenih v vsakem trenutku brezpogojno zavzemal ter jim je bil v oporo tudi v najtežjih trenutkih vojne za Slovenijo. Predvsem pa svojim borcem nikoli ni skrival, v kaj se spuščajo.
»Kot pravi strokovnjak na svojem področju je poskrbel, da smo v vsakem trenutku natanko vedeli, v kakšno tveganje se spuščamo, s takšnim pristopom je kot poveljnik gotovo marsikomu med nami ohranil življenje,« je povedal naš sogovornik, ki ni hotel biti imenovan, bo pa gotovo danes med številnimi na pogrebu svojega poveljnika.
Beznikov sošolec v kadetski šoli je bil tudi tedanji minister za notranje zadeve Igor Bavčar, s katerim sta delila sobo v internatu. Na kratko ga je opisal kot visoko profesionalno osebo z zelo pomembno vlogo pri postavitvi temeljev profesionalne policije v samostojni Sloveniji.
»Beznik ni bil le zelo lojalen človek, bil je tudi vojaško usposobljen, saj je po kadetski šoli odšel na vojaško akademijo. Njegova ocena, da bo uniformirani del policije lojalen osamosvojitvenim prizadevanjem, je bila v tistem času ključna. Zelo dobro je poznal organizacijo od znotraj in je v izjemno kratkem času postavil policijo po načelih sodobne profesionalne policije,« nam je povedal Bavčar.
Bavčar se Beznika iz srednješolskih let spomni kot strastnega rokerja, ki je v sobo privlekel velikanski magnetofon z ojačevalcem in ozvočenjem, kakršnih takrat pri nas še nismo poznali.
Bil je del skupine ključnih akterjev slovenske osamosvojitve, ki so 7. septembra 1990 na Pristavi nad Stično sprejeli in formalizirali strateške dokumente za vojaško zavarovanje osamosvajanja Republike Slovenije.
Sestanka so se poleg Beznika udeležili Igor Bavčar, Janez Janša, Tone Krkovič in Jože Kolenc.
Dokumenti so bili po navedbah Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve podlaga za sklepno fazo organiziranja vojaško-policijske organizacije Manevrske strukture narodne zaščite, na kateri je ob napadu Jugoslovanske ljudske armade na samostojno Slovenijo temeljil oboroženi odpor.
V dokumentih je bila Jugoslovanska ljudska armada prvič jasno opredeljena kot morebitna agresorka oziroma glavna nevarnost za slovensko osamosvojitev.
Prejemnik srebrnega častnega znaka svobode Republike Slovenije za izjemne zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti države je s svojo enoto med osamosvojitveno vojno sodeloval povsod, kjer je bilo zares vroče.
»Ena od osnovnih nalog specialne enote policije v takratnem času je bila spremljanje tovorov orožja oziroma zavarovanje prevozov in razmeščanje orožja po celotnem ozemlju Slovenije.
Varovanje teh tovorov je bilo dvojno: pred nasprotnikom, takrat sta bila naša nasprotnika JLA in KOS, ter pred nami samimi. Večina ljudi namreč ni vedela, za kaj pravzaprav gre in čigavo je to orožje.
Včasih smo bili v neprijetnem položaju, ko smo morali legalni oblasti oziroma policiji govoriti, kaj prevažamo. Včasih se je vse izteklo bolje zaradi osebnih poznanstev, kot če bi upoštevali hierarhijo,« so o vlogi enote pod Beznikovim poveljstvom zapisali v E-enciklopediji slovenske osamosvojitve, državnosti in ustavnosti.
Mož, ki ni silil v ospredje, ko je bilo treba nastopati in se potegovati za bonitete, pa je bil s svojimi možmi vedno prvi tam, kjer se je bilo treba boriti, ni nikoli kazal pretiranega zanimanja za politiko, čeprav so ga vsaj po aferi Depala vas poskušali uvrstiti v enega od dveh taborov, sprtih po osamosvojitveni vojni.
V Sloveniji vsi pomnimo desetdnevno vojno, toda Beznik in njegovi možje se vojne niso šli le deset dni, zanje je trajala vse leto.
»Ure negotovosti, ki smo jih takrat podarili svoji državi, so najmanj. To je bilo vsem nam v čast in tega nikomur med nami država z nobenim denarjem ne more poplačati, tega tudi nismo pričakovali.
Ni pa nam vseeno, ko danes spremljamo politiziranje in poslušamo pritoževanje, ker je nekdo ostal brez covidnih dodatkov, ali ko vidimo, kdo vse si pripenja zasluge za osamosvojitev, pa ga takrat nikjer ni bilo videti,« je v slovo poveljniku Bezniku povedal eden od pripadnikov njegove enote.
Družini, soborcem, prijateljem in rojakom naj tihi borec ostane v večnem spominu.
