»Vodenje zdravstvenih ustanov ni resničnostni šov«

Ljubljana – »Zdi se, kot da so vse izjave dr. Erika Breclja v zadnjih sedmih letih v javnosti sprejete kot dokončna sodba, ne glede na dejstva, na ugotovitve pristojnih organov ali na prizadetost obtoženih posameznikov in njihovih družin,« ugotavljata Ana Žličar in izr. prof. dr. Janez Žgajnar.

Generalna direktorica in strokovni direktor Onkološkega inštituta (OI) Ljubljana sta se odzvala na navedbe kirurga dr. Erika Breclja, ki je v nedavnem pogovoru za Delo med drugim povedal: »Zelo naivno je pričakovati, da bi ljudje, ki nosijo velik del odgovornosti za nezakonite razpise in prikrivanje napak v gradnji, lahko uspešno vodili takšno ustanovo. Posledice takšne 'naivnosti' se žal že kažejo.« In dodal, da je »sedanje vodstvo, kot kaže, ugotovilo, da bodo vse težave rešene, če se me vrže iz službe«. Ana Žličar je ta očitek zanikala in opozorila, da je ukrep, izrečen Breclju, narekovala neustrezna komunikacija do drugih zaposlenih na OI, kar pa je dr. Brecelj označil kot laž: »Celotna zadeva bi delovala tragikomično, če v ozadju ne bi šlo za strokovne zadeve. Z gonjo proti meni me je vodstvo poskušalo prestrašiti in ustvariti afero – zato, da bi prikrili resnejše zadeve.«

Napaka, pisno opozorilo in pogrešano opravičilo

Oba direktorja OI smo prosili za podrobna pojasnila in za konkretne, nedvoumne podatke o nastalem zapletu. Generalna direktorica, ki se ji mandat izteče 1. aprila, pravi takole: »Delodajalec je po zakonu dolžan zagotavljati primerno delovno okolje, v katerem noben zaposleni ne bo izpostavljen kakršni koli obliki nadlegovanja ali trpinčenja delodajalca, nadrejenih ali sodelavcev. To, da smo Eriku Breclju izdali 'Pisno opozorilo zaradi kršitve delovnih obveznosti in o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi', je bila moja dolžnost. In tudi edina možnost. Na inštitutu namreč zagovarjamo ničelno toleranco do kakršnih koli nesprejemljivih oblik obnašanja kogar koli.«

To je drugo tovrstno opozorilo dr. Breclju; kot pravi Žličarjeva, je bil že v prvem opozorjen zaradi nesprejemljivega obnašanja. »Pričakovala sem, da bo temu sledil njegov odziv, pogled na zaplet. Žrtvam je bilo treba zagotoviti anonimnost, in to smo tudi naredili, tako v tem primeru kot tudi v vseh drugih. Ne glede na to pa je dr. Brecelj iste medicinske sestre – očitno je vedel, s kom je komuniciral na nesprejemljiv način – znova nadlegoval in se do njih neprimerno obnašal, tokrat tudi vpričo bolnikov, kar pa je povsem nesprejemljivo. Ko smo prejeli še prijavo tega dogodka, je dobil 'sporno' pisno opozorilo.«

Žličarjeva je prepričana, da bi »kdor koli drug na inštitutu, ki bi dobil tako opozorilo – in takih opozoril smo v zadnjih nekaj letih izdali kar nekaj, bodisi zaradi kršitve delovnih obveznosti bodisi zaradi neprimernega obnašanja –, našel način, da se za storjeno opraviči in najde pot za zgladitev nesporazumov. Tako se je vedno doslej tudi zgodilo.« Govorjenje o grožnji z odpovedjo pa je v tem primeru po prepričanju generalne direktorice nesprejemljivo: »Resnično preseneča, da nekdo, ki se označuje za takšnega poštenjaka, ne najde načina, da bi prepoznal svojo napako in se zanjo opravičil.«

Hierarhična piramida, odgovornost in zvezane roke

Strokovni direktor Janez Žgajnar dodaja, da »ta ukrep nima nobene neposredne povezave s strokovnimi vprašanji. Če bi šlo za strokovne zadeve, pa imamo utečen sistem prijavljanja varnostnih incidentov. Ta sistem in z njim povezani postopki potekajo skladno s pravili ministrstva za zdravje; samo zadnji teden smo obravnavali dva takšna primera, lani pa, denimo, 20. Z obžalovanjem pa ugotavljam, da dr. Brecelj ni nikoli ubral katere izmed ustaljenih poti za prijavo takih dogodkov, ampak to najpogosteje ureja neposredno z ministri za zdravje ali v medijih – s tem pa ne prispeva k izboljšanju procesov dela, čemur so ti mehanizmi namenjeni.«

Po Žgajnarjevem prepričanju ima »vodenje tako kompleksne ustanove, kot je OI, ki je zadnja leta svoje poslanstvo opravil z odliko, jasno določeno hierarhično piramido – z veliko odgovornostjo, obenem pa s precej zvezanimi rokami. Vzvodov, kakršni so v razvitih zahodnih državah nekaj povsem običajnega, pri nas še vedno ni. Nenehno napadanje in smešenje pa še dodatno poslabšujeta vse prej kot zavidljiv položaj odgovornih. Vodenje takih ustanov namreč ni resničnostni šov, kjer gledalci, poslušalci ali bralci lahko izbirajo po svojih referencah. Tu so stvari precej bolj resne.«

»Pa vendar nam ni prišlo na misel, da bi objavljali v medijih stvari, ki bi na laž postavile dr. Erika Breclja,« pravi Ana Žličar, ki ugotavlja, da lahko mandat konča z dvignjeno glavo. »Primarni interes sta bila umiritev strasti in ureditev razmer, ne pa diskvalifikacija Breclja, kar je ključna razlika med njim in mano. Na opravljeno delo sem ponosna. Tudi Brecelj bi se do mene obnašal drugače, če bi delala tako, kot je od mene pričakoval in zahteval, kajti menil je, da bi bilo še najbolje, če bi razmišljala z njegovo glavo. A sem se raje zanesla na svojo.«

In kaj sledi zdaj? Nič, sta si edina direktorja, kajti »edini namen ukrepa je bilo opozorilo, in ne odpoved delovnega razmerja«.