Tiskane izdaje
Gornja Radgona – V naši seriji ne bomo iskali samo neznanih junakov z znanih fotografij iz osamosvojitvene vojne, ampak se bomo spomnili tudi nekaterih tistih, ki jih po pogumu, ovekovečenem na naših posnetkih, vsi poznajo. V Gornji Radgoni, ki je junija in julija 1991 doživela ene najhujših in najbolj rušilnih spopadov osamosvojitvene vojne, je bil med takšnimi tudi takratni ravnatelj radgonske osnovne šole Dušan Zagorc.
V njegovo domače mesto je 28. junija 1991 s kolono tankov, oklepnikov in spremljevalnih vozil iz varaždinske vojašnice prihrumel polkovnik JLA Berislav Popov. Med prodiranjem kolone skozi mesto je pod streli padel Janez Svetina, Zagorčev prijatelj, ki je večer pred tem predaval učiteljem radgonske osnovne šole. Potem ko so del kolone JLA tistega dne požgali domačini, se je Popov s preostalimi vozili prebil na mejni prehod in se na njem zabarikadiral.
Takrat se je Dušan Zagorc, ki je bil prvo leto ravnatelj radgonske šole, odločil z dejanji parafrazirati Bertolda Brechta in njegov znani stavek »Knjiga je orožje, vzemi jo v roke!«. Ker s knjigami ali s čimerkoli pisnim ni mogel do vojakov na mejnem prehodu in ne do tistih, ki so se zabarikadirali v stražnici sredi mesta, je kot orožje uporabil to, kar je najpomembnejše v knjigah in kar iz njih naredi orožje: besede. Besede, ki jih je kot učitelj in ljubiteljski voditelj prireditev dobro obvladal, je okrepil s prenosnim šolskim ozvočenjem in prvi dan prek zvočnikov na oknih šolske zbornice najprej nagovoril vojake, ki so vztrajali v bližnji stražnici. Pozival jih je k vdaji, še posebno je nagovarjal slovenske fante v uniformah JLA, predvajal jim je posnetke nagovorov in pozivov predsednika Milana Kučana in še zdaj je prepričan, da je s tem naredil veliko več, kot če bi stal v teritorialni uniformi in v roki držal puško.
Naslednje dni je svojo psihološko-propagandno mašinerijo s svojo staro katrco preselil na Grajski hrib, tik nad zavzetim mejnim prehodom. Zvočnike je postavil na izpostavljenem, z mejnega prehoda dobro vidnem mestu in nadaljeval pozive, predvajanje posnetkov in provokacije. Tudi 2. julija, ko se je proti večeru vnel najhujši spopad med vojsko na mejnem prehodu in miličniki ter teritorialci okoli njih, je Zagorc čez dan v že zelo napetem ozračju, ki je spominjalo na zatišje pred viharjem, s svojim ozvočenjem paral živce polkovniku, ko so mu zvočniki nenadoma utihnili. Čeprav je že kazalo na spopad in so vsi samo čakali prvi strel, se je Zagorc splazil do zvočnikov, ki so bili lahka tarča tankov na mejnem prehodu, popravil žice (na naši fotografiji), se vrnil v zavetje in nadaljeval začeto. Pozneje tistega dne je bilo slišati polkovnika Popova, kako v megafon kriči: »Učutkajte onoga gore!«, proti večeru pa se je vnel spopad, med katerim je tankovska strojnica preluknjala tudi enega od Zagorčevih zvočnikov. Prav lahko bi tudi njega.
***
Zakaj se nam zdi iskanje neznanega junaka pomembno? Po letu 1991 je to državo pretreslo nekaj divjih privatizacij. Ni šlo le za divjo prizatizacijo ekonomskega kapitala, pač pa tudi za divje lastninjenje simbolnega kapitala. Ključni simbolni kapital te države je povezan z njeno osamosvojitvijo.
Ob odločitvi za plebiscit so parlamentarne stranke sicer podpisale zavezo, da si ne bo prav noben del politične elite prisvajal zaslug za referendumsko odločitev ljudstva, a zaveza ni veljala dolgo časa.
25 let po osamosvojitvi se vsiljujejo miti o par osamosvojiteljih, ki naj bi jim bilo ljudstvo hvaležno. A simbolni kapital osamosvojitve pripada ljudstvu in njegovim neznanim junakom.
