Tiskane izdaje
Zadnji sunki burje so še dvigali smetnjake po Trstu, ko se je Ana Žerjal, kot že toliko krat prej, zapeljala skozi Sežano do Dutovelj, kjer sta pokopana njena starša. V platneni torbi, skoraj pretežki za njeno krhko postavo, je prinesla nekaj debelih albumov fotografij in dokumentov pokojnega očeta Danila Žerjala, atleta treh držav, ki je šele v četrti, Sloveniji, našel svoj pokoj.
Ana Cereali – tako so njihov priimek preimenovali Italijani, ko so zasedli Primorsko in Kras –, je o očetovem burnem življenju, ki je potekalo v Italiji, Jugoslaviji in Venezueli, zbrala za cel arhiv njegove osebne in uradne korespondence, izjav, fotografij, dokumentov iz nemirnih vojnih in povojnih časov ter časopisnih člankov o njegovi uspešni športni poti. Danilo Žerjal je bil namreč eden naših najuspešnejših športnikov, zaradi svojih rezultatov pa tudi nenehno tarča vsakokratne politične oblasti. »Če začnem od začetka, bomo tu do večera,« opozori gospa Ana, ko si skupaj ogledujemo porumenele fotografije njenega očeta pri metu diska, kladiva in krogle. Postavni metalec, ki je tudi tekal, metal kopje in skakal, je oblečen v različne drese, na njegovih majicah so vidni emblemi različnih klubov in celo držav.
Šport položen v zibko
Rojen v Dutovljah, ki so bile takrat pod italijansko oblastjo, je Daniele Cereali začel svojo športno kariero med služenjem italijanske vojske leta 1939. S športom je bil obseden že od otrošta, se spominja pripovedi starejših hči Ana. Pravili so, da je na paši najdlje metal kamenje, tekal in skakal, prvi splezal na vaški mlaj po pršut itd. Vpoklicali so ga v športni oddelek, kjer je že služil njegov šest let starejši brat Oskar, izvrsten metalec kladiva, in na državnih prvenstvih Italije dvakrat osvojil tretje mesto.
Nemci so ga po kapitulaciji Italije vtaknili pod svojo zastavo, a je pri Mestrah pobegnil in se prebil do Dutovelj, kjer so mu na glavo poveznili titovko partizani. V nahrbtniku je ves čas partizanjenja prenašal svoje diske, in vsak prosti trenutek menda izkoristil za to, da je vadil – met. Ob koncu vojne je prišel ukaz, da mora v Beograd in v dresu Partizana je osvojil naslov državnega prvaka v disku. Leta 1948 je nastopil z diskom tudi na olimpijskih igrah v Londonu, a izpadel v kvalifikacijah. Najboljši rezultat je dosegel leta 1949, ko je bil z 51,61 m tretji v Evropi. Kljub uspehom se Danilo, v Jugoslaviji se znova piše Žerjal, v Beogradu ni dobro počutil. Želel si je nazaj v Slovenijo, čeprav so mu v Beogradu obljubljali vse mogoče, samo da bi ostal, a je trmasti Kraševec odklonil vse ponudbe in leta 1951 prestopil k celjskemu Kladivarju, kar je razbesnelo beograjske športe in politične kroge. V metu kladiva je takrat dosegel nov jugoslovanski državni rekord 58,80 metra, a ga je atletska zveza Jugoslavije nemudoma razveljavila, češ da v tistem obdobju ne bi smel tekmovati, ker je bil v suspenzu. Začeli so mu očitati, da ni patriot, ker je zapustil državno reprezentanco in da ni politično ustrezen, ker se ni hotel vpisati v takratno komunistično partijo. Zanj se je začela zanimati tajna policija Udba in zagotovo bi končal na Golem otoku, ker so že začele krožiti govorice, da je informbirojevec, je po maminem pripovedovanju povzela Ana, ki je imela takrat komaj štiri leta.
Zato se tudi ne spominja, kako je očetu uspelo – potem ko je dobil opozorilno sporočilo, da ga nameravajo aretirati – prekoračiti mejo v Italijo. Imel je sicer veljavni potni list in vizum za vstop v sosednjo državo, a miličniki na meji so ga po dolgotrajnem telefonskem pogovoru že hoteli zadržati. Takrat je atlet potegnil svoj potni list iz miličnikove roke in s potovalko v roki hitro prestopil na italijansko stran, je večkrat pripovedovala mama Milena, ki je z malo Ano in vso prtljago ostala za zapornico. Zanju se je dvignila šele leto kasneje, ko sta se preselili k očetu, ki je v Italiji nadaljeval svojo športno kariero. Že prvo leto je postal, tokrat italijanski, državni prvak v metu kladiva, in nastopal tudi za državno atletsko izbrano vrsto, kar pa nekaterim v atletskih krogih, tokrat italijanskih, ni bilo všeč, češ kako lahko tekmuje za Italijo nekdo, ki je bil zamenjal italijansko državljanstvo za jugoslovanskega in tega spet za italijanskega. »V Rimu niso razumeli, da ni bil Italijan, ampak je bil rojen na zasedenem ozemlju kot Slovenec,« pravi Ana. Tudi to, na roko napisano anonimno pismo, nabito z očitki na račun očeta, hrani Ana v italijanskem albumu, ki se konča z letnico 1957.
Takrat je odšel s trebuhom za kruhom naprej v Venezuelo, kjer so mu ponujali dobre pogoje za nadaljevanje športne kariere in takojšno zaposlitev, žena in hči pa sta ostali na stari celini, čakajoč, da ju pokliče k sebi ali pa se vrne k njima. A ne eno ne drugo se nikoli ni zgodilo; atletika, ki jo Danilo ljubil bolj kot vse, mu ni dopuščala, da bi družino kdaj postavil na prvo mesto. Mati in hči sta se morali znajti po svoje. Iz Schia pri Vicenze sta se preselili v Trst k mamini teti, in mala Ani je večino svojega šolanja prebila po različnih zavodih. Čeprav so se obiskovali in vzdrževali stike, in čeprav niti Milena niti Danilo nista iskala drugih partnerjev, je ločeno življenje pripeljalo do njune ločitve. »Kljub temu sem ju nazadnje pokopala oba tu na dutoveljskem pokopališču. Naj bosta skupaj vsaj zdaj,« pravi Ana, medtem ko skrbno pospravi razsuto cvetje in od sunkov burje razmetane vaze na grobu Žerjalovih.
Skrivnostna smrt
Toda preden je lahko pokopala očeta v domači zemlji, ga je morala Ana najprej poiskati po njegovi nenadni in skrivnostni smrti leta 1984. Daniel Cereali, ki je tudi v venezuelski državnem dresu nanizal vrsto uspešnih nastopov in rekordov, je sredi avgusta tistega leta nenadoma izginil. Ana Cereali potegne iz albuma Venezuela 31 let staro brzojavko, v kateri ji očetovi stanodajalci sporočajo, da Daniela že 10 dni ni domov. To je bilo zelo nenavadno za nekoga, ki je bil sicer vedno doma ali pa v športnem klubu, kjer je opravljal tudi delo trenerja mladincev in maserja. Ana in mama sta se vkrcali na prvo letalo in odleteli v Caracas iskat očeta. V mestu, ki ima skoraj pet milijonov prebivalcev, sta od jutra do večera, dan za dnem, hodili po uradih, bolnišnicah in mrvašnicah, ne vedoč, da je bil oče medtem že pokopan pod drugim imenom. Ana je povsod kazala očetovo fotografijo, a nihče ga ni prepoznal, bilo je, kot bi se vdrl v zemljo.
Do preobrata je prišlo, ko so zgodbo o izginotju znanega atleta pograbili lokalni časopisi. Klobčič se je začel razpletati, in Ana je po treh tednih iskanja in podkupovanja uradnikov našla svojega očeta, pokopanega v plitvem grobu pod imenom Echeverria na pokopališču brezdomcev. Ugotovila je, da je oče doživel prometno nesrečo, ko je odhajal iz svojega kluba. Zbil ga je nek motorist in pobegnil s kraja nezgode. Očeta so odpeljali v najbližjo bolnišnico, kjer pa so mu lahko napravili le rentgenski pregled. Ker je bilo z njim zaradi notranjih krvavitev čedalje slabše, so ga prepeljali v drugo bolnišnico. Tja je prispel brez osebnih predmetov in dokumentov, ker so mu bili med prvim pregledom ukradeni. Tudi v drugi bolnišnici mu niso pomagali, ker da so imeli neke okvare, in so ga pod imenom Ecegaray poslali naprej v tretjo, odkoder se je za njim izgubila vsaka sled.
Ana je nazadnje našla bolnišničnega duhovnika, ki je umirajočemu očetu dajal zadnjo odvezo. Mož je na fotografiji takoj prepoznal umrlega Daniela Eccevario, ki da je pred smrtjo veliko govoril, a ga nihče ni razumel, ker je govoril slovensko in tako so namesto Žerjal ali Cereali zapisali k njegovemu imenu priimek Eccevaria. Vztrajno iskanje je zbudilo pozornost državnih organov, ki so morda ščitili povzročitelja prometne nesreče, ker bi utegnil biti kak pomembnež, se, kot bi bilo danes, še vedno spominja Ana. Prejela je uradni klic, da mora v 48 urah zapustiti državo. »Ne grem, dokler ne najdem očeta,« je bila odločena in nekdo na policiji se je omehčal in dovolil izkop brezdomca Daniela Eccevarie. V njem sta ženski po brazgotinah zaradi operacij hernije diska in želodca prepoznali Danila Žerjala. Ana ga je 14 let kasneje končno lahko odpeljala domov.
»Moj oče je vedno živel na kompliciran način, vse od rojstva pa do smrti. Vseskozi je bil originale. Vse, kar si je vedno želel, je bilo, da bi lahko ostal zvest svoji atletiki.« pravi Tržačanka, ponosna, da so Dutoveljčani poimenovali novozgrajeno telovadnico po njenem očetu, in hvaležna, da sta očetovo zgodbo v filmski jezik (v sredo 18. 2. bo predvajana na TVS) prenesla zdaj že pokojni scenarist Jadran Sterle in režiser Tugo Štiglic.
