»Vsem nam je bilo najlepše v Jugoslaviji«
Pogovor s Sašem Verbičem, predsednikom nacionalnega sveta Slovencev v Srbiji o tem, kako živijo Slovenci v Srbiji danes.
Odpri galerijo
Saša Verbič. FOTO: Milena Zupanič/Delo
V Srbiji je živelo v času Jugoslavije 20.000 Slovencev, ob razpadu države 8000, danes se jih izreka za Slovence le še 4000. Kako živijo, je za Delo povedal Saša Verbič, predsednik nacionalnega sveta slovenske narodnostne manjšine v Srbiji in predsednik društva Slovencev Sava v Beogradu, ki je rojen v Beogradu. Slovenec je po očetu, ki je bil po rodu iz Postojne in je takoj po drugi svetovni vojni – bil je partizan – šel delat v vojno-tehnični inštitut v Beogradu. Saša je študiral kemijsko tehnologijo v Ljubljani in bil kot kemik največ časa zaposlen kot svetovalec na jugoslovanskem ministrstvu za notranje zadeve.
Slovenci smo prihajali v Srbijo v raznih obdobjih zgodovine. Vedno so prihajali intelektualci, strokovnjaki, inženirji, zdravniki, glasbeniki. V Srbiji smo bili ugledni in spoštovani. Nekateri so tu že več generacij. Priseljevati smo se začeli v času Avstro-Ogrske, ko se je Srbija industrializirala in so klicali Slovence na pomoč. Med prvo in drugo svetovno vojno, ko smo že imeli skupno državo s Hrvati in Srbi, jih je veliko prihajalo v Srbijo na šolanje, predvsem glasbeno in vojaško. Po drugi svetovni so Slovence v Srbijo premeščali službeno. Tako je bilo na primer hkrati premeščenih iz Slovenije v Beograd kar sto glasbenikov za vojaški orkester. Nekateri izmed Slovencev so dosegli zelo lepe uspehe. Predstavili smo jih v knjigi Znameniti Slovenci v Beogradu. Eden najznamenitejših je zagotovo skladatelj Davorin Jenko, ki je živel v Beogradu v 19. stoletju in je avtor današnje srbske himne Bože pravde.
Ne, ni se toliko Slovencev vrnilo v Slovenijo. V tem času so doživeli mnogi v Srbiji živeči Slovenci v Sloveniji neprijetne stvari, niso dobili državljanstva in se pri naslednjem popisu niso več izrekali za Slovence. Ob zadnjem popisu nas je bilo 4033. Trudimo se, da bi ohranili svojo identiteto. V 15 društvih po vsej Srbiji od Leskovca na jugu do Subotice na severu pripravljamo kulturne prireditve, izdajamo revije, knjige, družimo se. Letos pripravljamo skupaj z Etnografskim muzejem Beograd stoletnico sitarjev, saj je minilo sto let, odkar je prišel sitar iz Slovenije v Srbijo in je sem prenesel svojo obrt.
Delimo usodo večinskega naroda. Živimo tu, počutimo se del družbe. A Slovenija je šla v tem času naprej, Srbija nazaj, in to je najtežje. Srbija ima ogromne posledice zaradi Natovega bombardiranja. Kot kemijski inženir tehnolog sem po bombardiranju po vsej državi pregledoval škodo. Kar 98 odstotkov vse industrije je uničene. Proizvodnjo je treba vzpostaviti na novo. Prihajajo tuja podjetja, ki zaposlujejo ljudi, a na preprostih delih. Srbija je imela prej močno kemijsko industrijo, močno gradbeništvo, ki je delalo po vsem svetu. Zdaj visoke tehnologije ni več. Bile so tudi sankcije proti Srbiji, ki so Srbijo potisnile zelo nazaj. Vse to doživljamo kot veliko krivico. Že v prvi in drugi svetovni vojni je imel srbski narod zelo velike žrtve, potem bombardiranje, zdaj pa se mladi zaradi boljšega življenja izseljujejo. Srbski narod je biološko pripeljan skoraj do roba. Na delu je tretja svetovna vojna, ki se izvaja na različne načine. Gre za geostrateške cilje velikih sil, ki se lomijo prek nas. V času Nata in Varšavskega pakta je bila Srbija v sredini, imeli so nas za svoje in so nas pustili pri miru. Zdaj nimamo več tega značaja tampona med vzhodom in zahodom. Pritiski, da se pridobi Srbijo na eno ali drugo stran, so izjemno veliki.
Od vlade Srbije imamo vse manjšine podporo za financiranje krovne organizacije, torej nacionalnega sveta, ki skrbi za obstoj manjšine na področju kulture, izobraževanja, informiranja in uradno uporabo jezika. Število Slovencev se iz različnih razlogov zmanjšuje. Dobesedno borimo se za svoj obstoj. Najlepše nam je bilo v skupni državi Jugoslaviji. Najbolje je bilo z ekonomskega stališča, saj je bil 23-milijonski skupni trg. Imeli smo vsi vse: morje, planine, žitnico, rude. Slovenija je imela v tisti državi prvo mesto. Zdaj je vsaka država zase majhna in odvisna od drugih držav.
V Srbiji živi nekaj tisoč Slovencev. Kdo ste pravzaprav Slovenci v Srbiji?
Slovenci smo prihajali v Srbijo v raznih obdobjih zgodovine. Vedno so prihajali intelektualci, strokovnjaki, inženirji, zdravniki, glasbeniki. V Srbiji smo bili ugledni in spoštovani. Nekateri so tu že več generacij. Priseljevati smo se začeli v času Avstro-Ogrske, ko se je Srbija industrializirala in so klicali Slovence na pomoč. Med prvo in drugo svetovno vojno, ko smo že imeli skupno državo s Hrvati in Srbi, jih je veliko prihajalo v Srbijo na šolanje, predvsem glasbeno in vojaško. Po drugi svetovni so Slovence v Srbijo premeščali službeno. Tako je bilo na primer hkrati premeščenih iz Slovenije v Beograd kar sto glasbenikov za vojaški orkester. Nekateri izmed Slovencev so dosegli zelo lepe uspehe. Predstavili smo jih v knjigi Znameniti Slovenci v Beogradu. Eden najznamenitejših je zagotovo skladatelj Davorin Jenko, ki je živel v Beogradu v 19. stoletju in je avtor današnje srbske himne Bože pravde.
Ob razpadu Jugoslavije je živelo v Srbiji dvakrat več Slovencev kot zdaj. So se Slovenci vrnili domov?
Ne, ni se toliko Slovencev vrnilo v Slovenijo. V tem času so doživeli mnogi v Srbiji živeči Slovenci v Sloveniji neprijetne stvari, niso dobili državljanstva in se pri naslednjem popisu niso več izrekali za Slovence. Ob zadnjem popisu nas je bilo 4033. Trudimo se, da bi ohranili svojo identiteto. V 15 društvih po vsej Srbiji od Leskovca na jugu do Subotice na severu pripravljamo kulturne prireditve, izdajamo revije, knjige, družimo se. Letos pripravljamo skupaj z Etnografskim muzejem Beograd stoletnico sitarjev, saj je minilo sto let, odkar je prišel sitar iz Slovenije v Srbijo in je sem prenesel svojo obrt.
Kako živite, odkar ni več skupne države Jugoslavije?
Delimo usodo večinskega naroda. Živimo tu, počutimo se del družbe. A Slovenija je šla v tem času naprej, Srbija nazaj, in to je najtežje. Srbija ima ogromne posledice zaradi Natovega bombardiranja. Kot kemijski inženir tehnolog sem po bombardiranju po vsej državi pregledoval škodo. Kar 98 odstotkov vse industrije je uničene. Proizvodnjo je treba vzpostaviti na novo. Prihajajo tuja podjetja, ki zaposlujejo ljudi, a na preprostih delih. Srbija je imela prej močno kemijsko industrijo, močno gradbeništvo, ki je delalo po vsem svetu. Zdaj visoke tehnologije ni več. Bile so tudi sankcije proti Srbiji, ki so Srbijo potisnile zelo nazaj. Vse to doživljamo kot veliko krivico. Že v prvi in drugi svetovni vojni je imel srbski narod zelo velike žrtve, potem bombardiranje, zdaj pa se mladi zaradi boljšega življenja izseljujejo. Srbski narod je biološko pripeljan skoraj do roba. Na delu je tretja svetovna vojna, ki se izvaja na različne načine. Gre za geostrateške cilje velikih sil, ki se lomijo prek nas. V času Nata in Varšavskega pakta je bila Srbija v sredini, imeli so nas za svoje in so nas pustili pri miru. Zdaj nimamo več tega značaja tampona med vzhodom in zahodom. Pritiski, da se pridobi Srbijo na eno ali drugo stran, so izjemno veliki.
Ali je srbska država naklonjena manjšinam?
Od vlade Srbije imamo vse manjšine podporo za financiranje krovne organizacije, torej nacionalnega sveta, ki skrbi za obstoj manjšine na področju kulture, izobraževanja, informiranja in uradno uporabo jezika. Število Slovencev se iz različnih razlogov zmanjšuje. Dobesedno borimo se za svoj obstoj. Najlepše nam je bilo v skupni državi Jugoslaviji. Najbolje je bilo z ekonomskega stališča, saj je bil 23-milijonski skupni trg. Imeli smo vsi vse: morje, planine, žitnico, rude. Slovenija je imela v tisti državi prvo mesto. Zdaj je vsaka država zase majhna in odvisna od drugih držav.
