Tiskane izdaje
Roka pravice Vzajemna je v letih od 2010 do 2012 zoper nekdanje vodilne vložila dvanajst tožb. Od zahtevanih
4,2 milijona evrov odškodnin je do zdaj iztožila 10.560 evrov, pri tem pa je imela za približno 700 tisočakov stroškov.
Od vloženih tožb jih je šest pravnomočno končanih, od tega le dve v delno korist Vzajemne. Čeprav so v teh, sodno končanih primerih na zavarovalnici pričakovali izplen 935.665 evrov (brez upoštevanih obresti), so iztržili zgolj slabih 11 tisočakov oziroma 1,13 odstotka zahtevanega zneska. Pričakovani uspeh so torej precenili za dobrih 900 tisoč evrov. Če upoštevamo še odvetniške stroške, sodne takse in pravdne stroške, ki so jih morali v izgubljenih tožbah vrniti Boštjanu Averju, Petru Pustatičniku, Marku Jakliču, Francu Henigmanu in Davorju Hvali, so pridelali precejšen minus. Toženim v teh postopkih so morali namreč po naših izračunih vrniti dobrih 60 tisoč evrov stroškov.
Uresničujejo se torej napovedi prvega moža Vzajemne Aleša Mikelna, ki je pred časom navedel, da je od desetih tožb vsaj šest takšnih, ki jih bodo gotovo izgubili.
Besede prvega moža Vzajemne Aleša Mikelna se uresničujejo - tožbe niso v korist Vzajemni. Foto: Leon Vidic
Za Jakliča in Henigmana 28 tisočakov
Na prvi stopnji so bili poraženi v devetih tožbah. Tudi v tisti, s katero so od Averja, Pustatičnika, Jakliča in Henigmana zahtevali vračilo škode v vrednosti 1,3 milijona evrov (brez upoštevanih obresti). Okrožno sodišče je razsodilo, da jim je Vzajemna dolžna vrniti dobrih 45 tisoč evrov pravdnih stroškov, a se je pritožila. Višje sodišče je oktobra lani prvostopenjsko sodbo delno potrdilo, delno pa razveljavilo. Potrdilo jo je glede zavrnitve odškodninskega zahtevka zoper Jakliča in Henigmana v znesku 920 tisoč evrov (v zvezi s prodajo delnic CDE) ter zoper Averja, Jakliča in Henigmana za plačilo 35 tisoč evrov odškodnine (v zvezi s storitvijo Klicni center ter programom Zdravo gibanje in življenje), razveljavilo in vrnilo v ponovljen postopek pa v delu, v katerem zavarovalnica od Jakliča in Henigmana zahteva vračilo 93 tisoč evrov škode, ki se nanaša na izvajanje storitve Asistenca Vzajemna Zeleni gumb. V tem delu so namreč višji sodniki menili, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do vseh argumentov zavarovalnice, zato mora to storiti v ponovljenem postopku. Od skupno zahtevane odškodnine v vrednosti dobrega milijona evrov je bil torej tožbeni zahtevek Vzajemne v pretežnem delu pravnomočno zavrnjen kot neutemeljen.
Mesec pred tem so višji sodniki zavrgli tudi tožbo, ki jo je zavarovalnica vložila proti Jakliču in Henigmanu. Od njiju je zahtevala nerazdelno poplačilo škode v znesku 360 tisoč evrov z obrestmi, ki je domnevno nastala zaradi negospodarnega in neučinkovitega poslovanja z Maatom, družbo, ki so jo ustanovili zdravnika Borut Geršak in Vladimir Smrkolj ter Jožef Geršak. Podjetje Maat je za zavarovalnico pripravilo precej manj drugih mnenj, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi, toda kljub temu mu je izplačala vsoto, ki je občutno presegala vrednost opravljenih storitev. Prvostopenjsko sodišče je junija 2013 presodilo, da plačevanje računov, ki večkrat presegajo vrednost danih storitev, ne ustreza ravnanju v dobro družbe in pravilom poslovodne stroke, višje sodišče pa je Jakliču in Henigmanu v prid sklenilo, da je prvostopenjsko sodišče zmotno presojalo zastaranje. Toženima je morala zavarovalnica vrniti dobrih 28 tisoč evrov pravdnih stroškov in stroškov pritožbe, medtem ko je njo samo ta spor skupaj z lastnimi stroški stal 76 tisočakov. Znesek bo še višji, če bo spor izgubila še na vrhovnem sodišču, kamor je vložila revizijo.
Če Vzajemna proti Jakliču s šestimi tožbenimi zahtevki (enega je proti njemu že izgubila) ne bo uspešna, bodo polhograjske nepremičnine, ki mu jih je sicer uspelo prepisati na ženo, postale proste bremen; zdaj je na njih vpisana Vzajemnina prepoved odtujitve in obremenitve.
Če Vzajemna proti Jakliču v tožbah ne bo uspešna, bodo polhograjske nepremičnine postale proste bremen. Foto: Aleš Černivec
Izgubljenih 2,3 milijona evrov
Boštjan Aver je edini, ki je do zdaj moral plačati Vzajemni. Vodil jo je od septembra 2007 do oktobra 2009, po pravnomočnih sodbah pa ji je odštel slabih 11 tisoč evrov odškodnine. Po poravnavi mu je zavarovalnica sicer vrnila nekaj pravdnih stroškov. Tudi ta izplen ji torej ne more biti v ponos, saj pomeni le sedem odstotkov vsote, ki jo je hotela dobiti v dveh skupnih tožbah od Averja, Pustatičnika in Hvale. Po mnenju prvostopenjskega sodišča Aver pri sklepanju pogodbe z inštitutom ISIS ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ki se pričakuje od dobrega gospodarstvenika, zato je moral svoji nekdanji delodajalki vrniti dobrih pet tisoč evrov. Še pet tisočakov ji je moral odšteti, ker je sodišče ugotovilo, da je pri sklepanju pogodbe s studiem 3S glede enega od dveh naročenih izdelkov ravnal v nasprotju s skrbnostjo strokovnjaka, saj je naročil PR-strategijo, čeprav jo je Vzajemna že imela.
Vzajemna ima na sodiščih torej odprtih še šest zadev, pri čemer je v eni omenjena revizija na vrhovnem sodišču, dve zadevi sta bili vrnjeni v novo sojenje na okrožno sodišče, tri pa čakajo na odločitve višjih sodnikov. Odprtih odškodninskih zahtevkov je še za dobra dva milijona evrov. Za nekaj več kot 2,3 milijona evrov so se torej na zavarovalnici že obrisali pod nosom.
Proti Davorju Hvali je Vzajemna pravnomočno izgubila obe vloženi tožbi, proti Pustatičniku pa šest od devetih, medtem ko je preostale tri izgubila na prvi stopnji in je zdaj pritožba na višjem sodišču. Drugemu je morala izplačati tudi odškodnino v delovnem sporu.
V družbi pojasnjujejo, da nadaljujejo odškodninske postopke zoper nekdanje člane uprav, pri poslih katerih je bilo z notranjimi in zunanjimi pregledi ugotovljen upravičen sum oškodovanja. »Vendar pa se bomo v posameznih primerih o nadaljevanju postopkov odločali tudi v skladu z načelom ekonomičnosti in racionalnosti, saj so postopki dolgotrajni, zamudni in povezani z visokimi stroški.« To isto so za medije povedali že pred devetimi meseci. V tem času so na prvostopenjskem sodišču izgubili dve tožbi: s prvo so od tožencev zahtevali 188 tisočakov, pri drugi odškodninski zahtevek znaša 1,2 milijona. Pritožili so se samo na negativno odločitev v milijonski tožbi – verjetno v skladu z načelom ekonomičnosti. Koliko bo to načelo res ekonomično, pa je odvisno od višjih sodnikov.
Boštjan Aver, bivši predsednik uprave, je edini, ki je do zdaj moral plačati Vzajemni. Foto: Leon Vidic
Državni svet zahteva odgovore
Kako pa je sicer s poslovanjem Vzajemne? Junija je v javnosti zakrožilo anonimno pismo, ki upravi očita nepotrebno trošenje, drago obnovo poslovnih prostorov, zavidljive plače, dvig obratovalnih stroškov, nepotrebne nabave, svetovalne pogodbe, sponzorstva, stroške odvetniških pisarn. Pismo so prejeli tudi v državnem svetu. Svetnik Drago Ščernjavič, ki spremlja poslovanje Vzajemne, je na julijski seji načel kopico vprašanj, na katera v državnem svetu pričakujejo odgovore do konca tega tedna.
Na Vzajemni so povedali, da je bila v času od nastanka anonimke skupščina zastopnikov njihovih članov, na kateri so soglasno sprejeli vse sklepe, vključno z letnim poročilom družbe. Zapisali so, da poslujejo dobro, racionalno in v interesu članov, kar se kaže v številu zavarovancev: »Število nam namreč zadnja tri leta prvič v zgodovini narašča. Leto 2015 smo sklenili z več kot 879 tisoč člani družbe, medtem ko smo jih imeli tri leta prej 854 tisoč.«
V oči bode podatek, da so jim obratovalni stroški lani v primerjavi z letom prej narasli za poldrugi milijon, na dobrih 30 milijonov evrov. Leta 2011 so znašali skoraj 10 milijonov manj.
Na Vzajemni odgovarjajo, da zadnja leta dosegajo rast v prodaji zavarovanj – ne le dopolnilnih, ampak tudi drugih, in da so višji stroški povezani s tem, da so se končno začeli obnašati kot prava zavarovalnica na trgu. Navajajo, da so pri vsej tej rasti prodaje stroški v deležu pobrane premije ostali na enaki ravni in znašajo približno 11 odstotkov zbrane premije. To jih po njihovem uvršča med najbolj učinkovite zavarovalnice. Naj za primerjavo navedemo, da na ZZZS za obratovanje porabijo manj kot dva odstotka pobranih premij.
»Če se več dela, narastejo tudi stroški, a bistveno pri tem je, da so s tem tudi prihodki večji in zato v dele??u stroški ostajajo na približno enaki ravni,« razlagajo na Vzajemni, kjer so se jim stroški pridobivanja zavarovancev od leta 2012, ko so dosegli 1,4 milijona evrov, lani dvignili na osem milijonov.
Na ministrstvu za zdravje pravijo, da žal nimajo nobenih pristojnosti, da bi kakorkoli ukrepali v zvezi z občutnim dvigom obratovalnih stroškov in skupnih stroškov dela na Vzajemni. Ministrica Milojka Kolar Celarc je že večkrat javno opozorila na neracionalno trošenje denarja iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. »Opozorila je na primer, da so za vinjete, s katerimi so nagrajevali svoje zavarovance, porabili 1,9 milijona evrov, ki so jih ljudje plačali za zdravstvene storitve. Samo iz tega denarja bi denimo lahko opravili približno 140 operacij kolena. Poleg tega ministrica opozarja, da samo za obratovalne stroške zavarovalnice, ki zbirajo dopolnilno zavarovanje, porabijo okoli 50 milijonov evrov, kar pomeni letni proračun srednje velike slovenske splošne bolnišnice, kakršna je recimo novomeška,« so zapisali na ministrstvu. Dodali so, da se je zaradi vseh teh dejstev vlada že v koalicijski pogodbi zavezala, da bo preoblikovala dopolnilno zavarovanje, tako da bo denar, ki ga zavarovanci plačajo za zdravstvene storitve, zanje dejansko porabljen. »Tako bo tudi onemogočeno peščici posameznikov, da si na račun dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja izplačujejo visoke zaslužke in dobičke.«
Trije člani uprave Vzajemne so lani prejeli 439 tisoč evrov nagrad, bruto plač in drugih dodatnih plačil: Aleš Mikeln 153 tisočakov, Neven Cvitanović 141 in Katja Jelerčič 143 tisočakov. V primerjavi z dolgimi čakalnimi vrstami se zdijo Ščernjaviču visoki zneski, sploh za nagrade, nesprejemljivi: »Sredstva, zbrana z vplačili premij za dopolnilno zdravstveno zavarovanje, bi namreč morala biti prednostno namenjena za zdravstvene storitve, ne pa za pridobivanje zavarovanj ali nepotrebne obratovalne stroške.«
Bilančni dobiček Vzajemne je bil lani dobra dva milijona evrov, od tega ga je bilo iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja skoraj 900 tisoč evrov. Denarja za obratovalne stroške in tožbe je torej še dovolj.
