Tiskane izdaje
Opuščeni objekti na Ajnzerju, trboveljskem obratu Rudnika Trbovlje-Hrastnik v zapiranju (RTH), so izropani in razdejani. V neznano je izginil velik del "knapovskih relikvij", najdragocenejše dediščine, na kateri so zrastle Trbovlje; druge vsem na očeh propadajo.
A uničenje ni posledica vandalizma "od zunaj", temveč - notranjih selitev in zapiranja rudnika. V Zasavskem muzeju se držijo za glavo ...
V objekt nekdanje razdelilnice rudarjev, v t.i. "ferlescimer" zateka voda, toplovod je pretrgan, na umivalnikih ni pip, na nosilcih ni fluorescentnih žarnic, s sten so izginili bojlerji in radiatorji, na podbojih ni vrat, na stenah ne vtičnic, garderobe so prazne, garderobne omare čakajo na odvoz, po tleh ležijo izpuljeni kabli ...
Večina objektov na Ajnzerju je praznih že dve leti
Po kotih še leži nekaj rudarskih čelad; rudarskih svetilk, starih tudi sto in več let, ni nikjer. Trboveljski rudarji se bojijo, da jih je doletela enaka usoda kakor zagorske v času zapiranja zagorske jame: da so jih preprosto zakopali v rove.
Večina objektov na Ajnzerju je praznih že dve leti, odkar je RTH opustil proizvodnjo v trboveljski in jo preselil v hrastniško jamo; lani je odšla še projektiva. Elektrika je odklopljena, toplovod pretrgan, objektov ne ogrevajo, nihče jih ni počistil, nihče jih ne vzdržuje. Nekajkrat dnevno jih obhodijo le varnostniki.
Iz objektov je izginilo, kar je še bilo uporabnega; toda selitev v Hrastnik ne opravičuje uničenja, ki so ga rudarji tokrat pustili za seboj.
Tim Tomažin, namestnik direktorja RTH, se ne strinja, da je notranjost razdejana in izropana, ampak "kvečjemu razmetana". Argumentov za to, da objektov nihče niti v letu dni ni pospravil in očistil, RTH nima. Tomažin priznava, da so v Hrastnik iz Trbovelj po sklepu kolegija odpeljali klimatske naprave. Trdi, da so sprejeli tudi vse ukrepe za zavarovanje objektov in da doslej vanje nihče ni vlomil niti niso bili žrtve vandalov.
"Kar je tudi resnica," pritrjuje eden bivših trboveljskih rudarjev in dodaja, da je ravno to največja žalost: da bodo generacije, ki so v RTH ostale, dediščino uničile same.
Pet ponudb potencialnih najemnikov
Tomažin pravi, da so večino premičnega premoženja iz Trbovelj prepeljali v hrastniški obrat. Da bi rudarske svetilke preprosto zakopali, ne verjame, ne ve pa, ali so v Hrastniku. Kot zlonamerna zavrača namigovanja, da naj bi škodo na objektih povzročili namerno, da bi jih bodoči lastnik - po nekaterih podatkih naj bi bil kupec že znan - odkupil čim bolj ugodno.
RTH je poleti prek javnega zbiranja ponudb iskal najemnika za dve proizvodni hali na Ajnzerju za mesečno najemnino dobrih 4000 evrov. Prispelo je pet ponudb.
Zasavski rudarski eksponati so v 60. letih že končali v velenjskem rudarskem muzeju. Ali bo ista usoda doletela tudi tiste, ki so še ostali? Zakaj ne ukrepa Zasavski muzej?
Miran Kalšek, direktor, je ogorčen: "Voljo imamo, obstajajo projekti, direktorjem RTH po letu 1983 smo posredovali čuda pobud, pritiskali nanje - nič. Še pred zakonom o zapiranju RTH smo jim poslali pisno pobudo za plato Gvido in za to, da v 'ferlescimru' in lamparni uredimo geološko zbirko. Naredili smo fototeko, da vsaj tako zaščitimo dediščino. Nisem še povsem obupal, sem pa pesimist."
Kalšek računa, da so kakšen "dober eksponat domov" vzeli vsaj rudarji, če že vodstvo RTH ne prepozna vrednosti dediščine in da ga bodo "fantje, ko bo konec vseh političnih peripetij okrog RTH, prinesli shranit v muzej, kot že tolikokrat do zdaj".
