Z veseljem ohranjajo ovco s črno solzo

Ovce jezersko-solčavske pasme so bile danese glavna znamenitost najstarejše etnografske prireditve­ v Sloveniji, 57. ovčarskega bala na Jezerskem. Kljub sončni pripeki jo je obiskalo več tisoč ljudi, ki so uživali v dobri hrani – odojek in jagnjetina sta imela enako ceno, 30 evrov za kilogram.

Tradicija veleva, da že drugo nedeljo v avgustu priženejo ob Planšarsko jezero, v katerem so se včeraj hladili predvsem otroci, vsaj en trop. Pašne sezone na Jezerskem seveda še ni konec, vendar je vreme jeseni bolj nestanovitno in je vprašljiv obisk turistov. Le dve od ovc, ki so varovale okoli 20 pastirjev, so včeraj tudi ostrigli s posebnimi ovčjimi škarjami, domačini pa so ob nastopih harmonikarjev in plesalcev prikazali stare običaje življenja na planini in tudi krtačenje, predenje, cvirnanje ter pletenje nogavic.

300 ovc na Jezerskem

Če so ovce na planinah, so tam od začetka junija do sredine septembra, strižejo pa jih praviloma dvakrat na leto, aprila in oktobra, ko imajo volno dolgo okoli šest do sedem centimetrov. Tako v dveh striženjih pridobijo dva kilograma volne na ovco. Na planinah okoli Jezerskega je v zadnjih letih bolj malo ovc, večina jih je kar na pašnikih okrog doma, nekateri jih imajo bolj ljubiteljsko ali za okras, in seveda da popasejo travo kot nekakšne mini kosilnice ...

»Okoli 300 jih je na Jezerskem, ki se pasejo v tropih od 10 do 80 ovc. V prvi polovici prejšnjega stoletja, ko so tudi pripravljali ­sejme, jih je bilo več kot tisoč, kmet Ank je pasmo celo peljal na ­razstavo v Pariz, ovne pa so na Jezerskem kupovali Tirolci in Bavarci,« pove ­Janez Smrtnik, predsednik društva rejcev jezersko-solčavske pasme in eden največjih tukajšnjih rejcev, ki skupaj z ženo, štirimi sinovi in mamo gospodari na Kovkovi kmetiji na Spodnjem Jezerskem.

Kovkova kmetija ima 160 hektarov zemlje na nadmorski višini 750 do 1500 metrov, približno 30 hektarov je pašnikov in travnikov. »Včasih so res gnali ovce na tukajšnje planine, zdaj so večinoma okoli doma. Od skupaj 80 odraslih ovc jih imamo trenutno na paši 35 v sosednji občini v Solčavi, na planini Strelovec nad Robanovim kotom,« je priznal sogovornik. Po njegovih besedah je ovca jezersko-solčavske pasme pomembna za ohranjanje krajine, zato jo ohranjajo tudi s pomočjo testnega vzrejnega centra jezersko-solčavske pasme ovac na njihovi kmetiji, v katerem je uhlevljenih 25 ovnov različnih rejcev. Ti ovni so potencialni plemenjaki, jeseni jih bo ocenila komisija, nato jih bodo prodali na dražbi.

V rodovni knjigi biotehniške fakultete je trenutno okoli 4000 ovac čistokrvne jezersko-solčav­ske pasme, kjer preverjajo in vodijo njihovo poreklo, spremljajo rastnost za prirejo mesa, število jagnjet in volnatost. Toliko ovc (občina Jezersko ima ovco tudi v svojem grbu) je glede na nekaj desetletij nazaj, ko politika ni podpirala ovčereje, kar lep dosežek. To alpsko ovco so seveda sčasoma tudi oplemenitili z bergamaško in padovansko pasmo, tako da se ji je povečal okvir, izboljšala kakovost volne, povzela je značilno čelno linijo. Na Kovkovi kmetiji ovčjega mleka ne pridelujejo, kajti ovca jezersko-solčavske pasme ni mlečna pasma, redijo jih torej zgolj zaradi mesa in volne.

Razvoj plemenskih živali

»Pravih pastirjev in majeric na Jezerskem ni več, zdaj gospodarji sami pohajamo k ovcam v planine. Če bi hoteli na Jezerskem imeti kaj več od ovčereje v gospodarskem smislu, bi morali oživiti prodajni sejem, ustrezno vrednotiti plemenske in klavne živali, kajti zdaj je ista cena klavne in plemenske živali! Treba je spodbuditi napredek pri bolj gospodarni reji oziroma si prizadevati za razvoj bolj kakovostnih plemenskih živali ter višje nagrade za uspeh pri tem delu. Treba je organizirati dražbe plemenskih živali vseh vrst, prirediti razstavo, da se ocenita stanje in napredek reje ter pravilna usmerjenost selekcije. Štirinajsto leto že prirejamo dražbo in že dosegamo bolj zadovoljiv uspeh,« razmišlja Smrtnik.

Ovca jezersko-solčavske pasme je večinoma bele barve, so pa lahko tudi temne, skoraj črne barve, in te so posebej iskane zaradi barve volne. Ima značilen črn pigment okoli oči oziroma tako imenovano črno solzo. Rejcem v Avstriji se zdi ta pomembna, rejcem v Sloveniji, ki jim je všeč zlasti zaradi dobre prireje mesa, odpornosti na planinske razmere, celoletne plodnosti ter visoko razvite materinskosti in mirnega temperamenta, pa se črna solza ne zdi bistvena.