Za zagotovljeno varnost tri dodatne plače vodilnim

Ljubljana – Samo Fakin je zdravnik, ki v praksi že dolgo ne dela več. Je pa v zadnjih treh desetletjih prevzemal funkcije, na katerih je posredno lahko vplival na delovne razmere v zdravstvu in tudi na razvoj zmogljivosti slovenske medicine. Zdaj je na čelu zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), kot védé bo to delo opravljal še osem mesecev.

Hudi problemi v zdravstveni sferi kažejo sistemske anomalije, ki bi jih morali odpraviti že zdavnaj.

Kultura spremljanja, razčlenjevanja in preprečevanja varnostnih incidentov, ki je pogoj za dobro in varno delo v zdravstvu, saj se je treba pogovoriti prav o vsem, kar teče mimo ustaljene medicinske doktrine, je pri nas umrla. Pred 20 leti. Tovrstne konference sicer potekajo, ni pa zapisnikov o tem; in če ni zapisnika, ni revizijske sledi. Ministrstvo za zdravje v zadnjih desetih letih tega ni spodbujalo, dr. Andrej Robida, ki je tamkaj vodil oddelek za kakovost in si prizadeval za kulturo varnosti, pa je nad tem početjem v sklopu ministrstva obupal. Kazalnike poslovne učinkovitosti, kakovosti in varnosti smo vzpostavili, žal pa v bolnišnicah nismo sočasno vzpostavili strukture, ki bi skrbela za uresničevanje tega.

Kaj pa izkustveno učenje? Ali sedanji primeri, ki potrjujejo, da je v bolnišnicah vse prej kot ustrezno poskrbljeno za varnost in kakovost, ne bodo zadostovali za preobrat?

Žal ne. Da v vtičnico ni dobro vtikati prsta, se človek lahko nauči v sekundi – in si to zapomni za vedno. Da bomo varnostno kulturo uvedli v vse bolnišnice, pa bo trajalo od tri do pet let. In to nam bo uspelo le, če bomo delali res intenzivno in če bodo strokovni direktorji dosledno skrbeli za poročanje o takšnih dogodkih.

Zakaj pa ne bi ZZZS kot plačnik dal spodbude za bolj dosledno uresničevanje kulture varnosti, za celovito upoštevanje protokolov zdravljenja, za nenehno izboljševanje kakovosti – z nagrajevanjem dobrih praks in zgledovanja vrednih rezultatov, z boljšim plačilom dobrih strokovnjakov?

Imam konkreten predlog, in to uvedbo zelo sistematičnega, bistveno bolj obsežnega nadzora nad poslovanjem bolnišnic; 30 odstotkov plače vodilnih v zdravstvu mora biti odvisnih od spremljanja in beleženja rezultatov pri zagotavljanju varnosti bolnikov in učinkovitosti dela. ZZZS je pripravljen iti v takšen eksperiment takoj, seveda pa nam mora to dovoliti minister za javno upravo. Če pri nadzoru ne bomo našli napak, bomo poslovnega in strokovnega direktorja na koncu leta nagradili s tremi dodatnimi plačami; če bi se pokazalo, da varnostnih kriterijev niso izpolnjevali, pa bi ju z odvzemom enake vsote sankcionirali.

Ali zdravstvena politika ob zadnjih razkritjih anomalij ukrepa pravilno?

Ne. Kako je v takšnih primerih treba ukrepati, je znano. Takoj bi morali sklicati krizni štab, aktivirati vse; tudi prej omenjeni predlog je sestavni del tega. Toda pri nas zeva prevelika vrzel na področju stalnega nadzora. Ni agencije za kakovost. ZZZS ima zametke na tem področju, a to je premalo, zato bom upravnemu odboru predlagal, naj odpremo oddelek za kakovost. Zdaj je nadzor razdeljen – strokovnega, ki ga je nesporno premalo, opravlja zdravniška zbornica, mi pa smo se kot plačnik do zdaj v glavnem ukvarjali le s stroškovno učinkovitostjo.

Ali torej neagilnost odgovornih v zdravstveni politiki zahteva ukrepanje?

Mislim, da bi moralo biti tako – če bomo želeli prepričati javnost, da resno razmišljamo o korenitih spremembah, ki so nujne. Za kakovost v medicini je odgovoren direktor. Za njegovo imenovanje je odgovoren svet zavoda. Če vanj imenujejo politično kadrirane ljudi, ki se jim niti ne sanja, kaj bolnišnica je, je za to odgovorna politika. Recept za ukrepanje je torej povsem jasen. Ključen problem zdravstvenega ministra je, da je politik – zdravstvo namreč potrebuje tehničnega, strokovnega ministra, ki bo bedel nad eno samo stvarjo, ki mu jo nalaga že ustava, in to je skrb za zdravje ljudi in da do teh storitev ljudje lahko pridejo, kadar jih potrebujejo.

Kako pa ocenjujete odločitev novega generalnega direktorja UKC Ljubljana, da se ta največji javni zdravstveni zavod na Slovenskem sprememb na bolje loti tako, da se zapre pred javnostjo? S takšnim ravnanjem kršijo zakonodajo, sočasno pa dokazujejo, kako zelo jim primanjkuje veščin v komuniciranju.

Ne razumem, kako jim kaj takšnega sploh lahko pride na misel, saj je to povsem nezakonito, nemoralno in poslovno povsem skregano z zdravo ekonomsko pametjo. Če prodajajo zdravstvene storitve, mora biti pregled nad tem, kako to izvajajo, jasen. So del javnega sektorja in računsko sodišče lahko v imenu javnosti kadarkoli prekoplje njihovo poslovanje in potem to tudi objavi. Tistim, ki so se odločili za takšno neodzivanje UKC, očitno ni jasno, da ne delajo v zasebni ustanovi gospodarskega prava, ki lahko tudi crkne, če dela slabo. Dolžnost te terciarne bolnišnice je, da nenehno in javno dokazuje kakovost svojega dela.

Čakalne dobe se spet podaljšujejo. Je kriv ZZZS zaradi napačne razdelitve denarja med programe?

Letos smo predlagali, da bi skrajšanju čakalnih dob namenili 16 milijonov evrov, pa je bilo ministrstvo proti. Mislim, da je to zelo neodgovorno do državljanov. ZZZS je pripravljen prevzeti večjo odgovornost pri določevanju cen, pri kontroli kakovosti (izvajanja) zdravstvenih storitev in pri dostopnosti do zdravstvenih programov. Takoj. Le dopustiti nam morajo to. V resnici pa nam zdaj ne pustijo niti tega, da bi zaposlili deset farmacevtov, ki bi nas na leto stali 500.000 evrov – pomagali pa bi prihraniti pet milijonov evrov. Nevzdržno je tudi to, da rešitve, o katerih se ne moremo dogovoriti v sklopu pogajanj o splošnem dogovoru, prepuščamo vladni presoji – in tako je letos zdravstvu ušlo 40 milijonov evrov.

Korenite spremembe na ravni celotnega zdravstvenega sistema bodo nujne, to je povsem jasno. Toda kdaj, kako?

Pogoj za to je, da vodenje zdravstvene politike zaupamo strokovnjakom, ne pa politiki, ki se vmešava v tako rekoč vse. V sestavo nadzornih svetov, izbiro direktorjev, resornega ministra ali generalnega direktorja ZZZS. To je narobe svet. Kakor če bi se nekdo odločil, da ga bo operiral internist, čeprav tega ne zna.

Čez mesec dni bo minilo 13 let od tega, ko so vas kot poslovnega direktorja celjske splošne bolnišnice razrešili zaradi afere z eritropoetinom – predpisovanja tega zdravila na recept in posledičnega oškodovanja zdravstvene blagajne. A to ni bil edini vzrok, zamerili ste se tudi zdravnikom.

Zadeva z eritropoetinom je bila formalni vzrok za odstavitev, obtožnico so umaknili. V resnici so me odstavili zaradi vztrajanja po optimalni organizaciji in strokovnemu nadzoru.

Postali ste svetovalec za zdravstveno ekonomiko, v isti bolnišnici. V tej vlogi ste takratni razkol med zdravništvom in ministrstvom za zdravje komentirali z vidika bolnikov, povedano je aktualno še danes: 'Če se postavim v kožo bolnika, bi si želel dobro, hitro, vljudno in poceni storitev. Nočem čakati pol leta na pregled, nočem čakati nekaj ur pred vrati ordinacije, nočem, da so neprijazni z mano, nočem, da mi ne povedo, kaj naj pričakujem od zdravljenja. Kot bolnika me sploh ne zanima delovni čas zdravnikov, želim si le, da so tam, ko jih potrebujem.' Kako bi te razmere, ki danes niso kaj dosti drugačne, komentirali kot prvi mož zdravstvene blagajne?

Odgovorni ne opravljajo svoje naloge. V zadnjih osmih letih se je zamenjalo devet ministrov za zdravje, ki niso bili usmerjeni v uresničevanje teh ključnih potreb, ampak v dnevno politiko. S kakovostjo obravnave bolnikov se načrtno ni ukvarjal nihče, vsaj celovito ne. Bistveni problem je, ker ne ukrepamo na ravni vodenja. Zdravstvo ni javni sektor, ampak storitvena dejavnost. Drži rek, ki pravi, da za malo denarja dobimo le malo muzike – zato je direktorje treba zadolžiti za spremljanje kakovosti in učinkovitosti zdravstva in jih primerno nagraditi. Dokler ne bomo naredili tega, izboljšav ne bo. Vse tiste, ki morda menijo drugače, pa vabim, naj prevzamejo vodenje v sedanjem sistemu – začenši s politiki, ki so odgovorni za to, da imamo sistem, kakršen se zdaj razgrinja pred očmi javnosti.