Tiskane izdaje
Ljubljana – »Pozitiven si? Čestitke,« so Amjadu Alachkarju, ki je iz Damaska pobegnil pred prisilnim vpoklicem v vojsko, sogovorniki ob odobreni vlogi za azil drug za drugim segali v roko. Pribežniki so sedeli za ovalno mizo, kjer z društvom Terra Vera nekajkrat na mesec iščejo načine za lažjo integracijo v slovensko družbo. Njihov končni cilj je življenje od lastnega dela.
»To je začetek novega življenja,« je ob tem, ko je po devetih mesecih v državi postal pozitiven prosilec za azil, dejal Amjad: »Lahko bom končal izobraževanje, v Siriji sem se šolal za računovodjo.« Slovenija se je ob reki pribežnikov, ki se je leta 2015 in v začetku leta 2016 razlila po Evropi, zavezala sprejeti 627 tujcev. Za nekatere je to veliko, za druge malo. A prehod iz slovenskih azilnih domov v normalno življenje je zahteven, pravi Jana Milovanović iz društva Terra Vera, ki z različnimi projekti poskuša pribežnike vključiti v družbo s pomočjo dela.
»Na razpisih ministrstev in programa Erasmus + želimo dobiti denar za material in plačilo mentorjev, ki bi s pribežniki izdelali prototipe rokodelskih izdelkov. Ustanovitev zadruge bi nam omogočila, da bi izdelke legalno prodali,« pravi Milovanovićeva: »Prototipe bi lahko začeli delati konec marca. Vrata svojih delavnic so pripravljeni odpreti priznani slovenski oblikovalci, kot so Maja Licul, Samira Kentrić in Martina Obid Mlakar. Ilustratorko Kentrić, recimo, povezujemo z Afganistancem, ki zelo lepo riše, in knjižnim založnikom iz Alepa. Učenje bo obojestransko, saj tujci prinašajo veščine, znanje in izkušnje, ki jih pri nas ni.«
Sistemska pasivizacija
Vključevanje prišlekov v novo družbeno okolje je v Sloveniji v povoju. A v tujini, kjer so se nekdanje kolonialne velesile že pred desetletji srečevale z begunskimi vali, je zgodovina integracijskih praks dolga. Posledično je Milovanovićeva v projekte vključila tuje organizacije, kot sta berlinski Kunstasyl in Craftspace iz Birminghama, ki »nam kažejo pot in usmeritve«. Bolj kot takojšen velik finančni izplen naj bi tovrstno delo azilantom omogočilo gradnjo socialnega omrežja, jih potegnilo iz »sistemske pasivizacije« ali črnega trga in jim na dolgi rok močno olajšalo pot do zaposlitve.
Prosilci za azil, ki na odobritev vloge čakajo tudi do dve leti, po devetih mesecih bivanja v Sloveniji pridobijo dovoljenje za delo. Do odobritve statusa azilanta, ko ob hrani in strehi nad glavo iz proračuna prejemajo 18 evrov na mesec, je zanje mikaven kakršen koli zaslužek. Premnogokrat gre za delo na črno, opozarja Milovanovićeva. Motivacija za legalno delo dodatno usahne po pozitivni vlogi za azil, saj jim država ob dodatnem zaslužku deloma odvzame socialno pomoč v višini do 540 evrov.
Ustanovitev zadruge je po mnenju Milovanovićeve edina možnost, da azilanti ohranijo socialno pomoč in hkrati na legalen način imajo nekaj od svojega dela – če ne drugače, posredno prek plačanega izobraževanja, stanovanja, hrane, obleke.
Ne ve, kako bo plačan
»Lahko rečem, da se gremo kreativne in solidarnostne ekonomije,« pravi Milovanovićeva, a pri tem poudari tudi širši družbeni pomen vključevanja ambicioznejših azilantov v delo: »Kvote pribežnikov, ki jih bo prevzela Slovenija, obstajajo, ne bo se jim dalo ogniti. Če bomo vključevanje azilantov prepustili počasnim državnim postopkom, bodo v Sloveniji ostali le še tisti, ki ne dajo nič od sebe in jih bo treba podpirati do konca življenja. Brez priložnosti bodo ambicioznejši odšli drugam. Dolgoročno bi bila ta rešitev za državo slabša.«
Podobno razmišlja Iranec Majid, ki je v Teheranu prišel v navzkrižje z oblastjo in je pred prihodom v Slovenijo s ponarejenim potnim listom pred 16 meseci živel v centralni Aziji: »Ne maram biti odvisen od socialnega denarja. Če mi bo uspelo zaslužiti dovolj, bom ostal v Sloveniji, tu mi je všeč. V nasprotnem primeru bom odšel na Dunaj, kjer imam sorodnike.« Majid je v Sloveniji iz lesa najprej izdelal vrata s podbojem za prijatelja, klop iz palet za Filantropijo in nekaj razdelilnih sten v azilnem domu na Kotnikovi. Brezplačno. Prvi zaslužek se mu je obetal od polaganja laminata v stanovanju prijateljevega prijatelja. Ko smo ga vprašali, kako naj bi bil plačan, nam je odvrnil: »Ne vem natančno. Dejali so mi, da bom denar dobil.«
Pribežniki ovalne mize
»Na začetku je težko, ne znamo slovenščine, želimo si pomoči,« je za ovalno mizo v Ziferblatu, kjer Milovanovićeva nekajkrat na mesec s pribežniki govori o njihovih težavah, načrtih in možnostih za njihovo uresničitev, dejal pozitivni Amjad. »Slovencem želimo povedati, da smo imigranti tudi pozitivni ljudje. Želimo si projekte, s pomočjo katerih bi se lažje integrirali v družbo,« pravi Ngen Ntrumbeh iz Kameruna, ki je balkanskim tihotapcem obljubil 800 evrov, če ga spravijo v Italijo. Po prejetih 400 evrih so ga pustili v neznani Sloveniji: »Prišli smo s pozitivnimi idejami, s katerimi bi lahko tudi pomagali sorazviti Slovenijo. Imam znanje iz lesarstva in topografije. Želim pa razvijati izdelke cenovno dostopnih surovin.«
»Radi bi, da bi Slovenci dojeli, da smo koristni,« ga je dopolnil Desmond Alla iz Liberije. V Slovenijo je prišel po znančevem priporočilu. Po poklicu je zidar, njegova želja pa je študij gradbeništva. Za isto mizo je sedel tudi Mohamed Abdolmonem iz Alepa, založnik v zrelih letih, ki je v Slovenijo prišel povsem naključno, v enem izmed zadnjih vlakov z begunci v začetku marca 2016: »Moj cilj je bila zgolj Evropa. Vlak se je pač zaustavil v Sloveniji.« Če želite dobiti Mohamedov vpogled v dojemanje Slovenije, odprite njegovo zbirko poezij 21 žensk iz Ljubljane, ki bo izšla marca.
Navdušila osnovnošolce
Na drugem koncu Ljubljane smo se pogovarjali z dvema migrantoma, ki sta pri petih letih z družino iz Eritreje prebegnila v Etiopijo. Kot najstnika, ki sta, kot pravita, podprla z vidika oblasti napačno politično stranko, ju je pot pred 15 meseci iz Adis Abebe popeljala v Avstrijo. Ker sta bila pred prečkanjem Karavank popisana v Sloveniji, so ju pol leta kasneje naselili v Ljubljani. Po štirih mesecih, ko sta se ilegalno poskušala vrniti v Salzburg, sta za krajši čas pristala v slovenskem zaporu. Markos Teklu in Dawit Lakew sta v Etiopiji živela v zasilnih bivališčih, ki so jih njuni starši naredili sami, na tleh je bilo »nekaj podobnega kartonu«. V prostem času sta veščine žongliranja in akrobatike pilila v lokalnem cirkusu. Markos in Dawit sta v Salzburgu hitro začela delati in se učiti v cirkuški šoli. V Sloveniji te možnosti nista imela, pove Dewit: »Najin cilj je, da bi v Sloveniji odprla cirkuško šolo. Slovenci hodijo na tečaje v tujino, v Franciji letnik brez bivanja in prehrane stane od 2500 do 3000 evrov.«
Akrobata se v Sloveniji udeležujeta vaj združenja za cirkuško pedagogiko Cirkokrog, kjer izmenjujeta znanje iz žongliranja, gimnastike, skupinskih piramid in nastopov z ognjem. S pomočjo Terra Vere sta nastopila tudi v štirih slovenskih osnovnih šolah in na treh festivalih. »Na OŠ Nove Jarše sva imela dva nastopa, dolga po kakšno uro in pol. A zaradi zanimanja otrok je drugi nastop trajal dve uri in pol,« pravi Dawit.
Cilj je združevanje ljudi
»Migracije poskušamo razumeti v pozitivni luči. Želimo pokazati, da ljudje, ki prihajajo, prinašajo veščine, znanje, talent, ne pa terorizma, vojne, lakote, bolezni,« načrte naših sogovornikov iz tujih držav komentira Milovanovićeva.
Pogovor sklene z mislijo, da imamo tudi Slovenci oziroma Evropejci marsikaj skupnega z begunci: »Mi se ukvarjamo z begunci, a vsi mi smo prekariat. Begunci so v Evropo prišli v času, ko se že brez njih vsi bojimo za svojo eksistenco. Njihov pojav le še povečuje ta občutek naše stiske. A načeloma želimo v našem društvu ljudi le združiti, da skupaj delajo. Želimo si, da imajo vsi te možnosti. Da se zdaj ukvarjamo z begunci, je le naključje.«
