Tiskane izdaje
Blanca - Med službami, ki pomagajo v tragediji na gradbišču HE Blanca, so tudi psihologi. »V petek sva z Mirjano Mlakar obiskali gospo, ki je bila v tako globokem šoku, da je bil pogovor z njo nemogoč,« nam je dejala psihologinja iz Krškega Maida Koprić Vehabović: »Njenim svojcem sva naročili, da ji omogočijo čim več telesnega stika. Naj jo držijo za roko, se poskusijo z njo pogovarjati in jo priklicati.« Obe psihologinji sta se v soboto sprehajali tudi med reševalci in jim v na videz naključnem pogovoru lajšali notranjo stisko. Pa čeprav so ti toliko obremenjeni z delom, da o usodi žrtev še ne razmišljajo. »Kar je bilo živih in pokojnih, vse je šlo skozi najine roke. Malce je hudo, a dokler delaš, ni problema,« pravi gasilec Drago Žnidaršič.
»To mi ne pusti kakih posledic. Sam sem poklicni gasilec že 22 let in sem doživel veliko podobnih primerov. Čeprav je res, da pri nesreči s tako velikim številom trupel nisem pomagal še nikoli. Upam, da sem zadnjič doživel kaj takšnega,« je kljub odločnim besedam podpoveljnik prostovoljnega gasilskega društva iz Sevnice Drago Žnidaršič s cmokom v grlu strnil svojo misel.
Žnidaršič je v gasilskem čolnu skupaj s poveljnikom gasilske zveze Sevnica Gašperjem Janežičem in novinarjem nacionalne televizije Goranom Rovanom z nečakom spremljal štiri kanuje od štarta do tragedije. »Ko sva slišala kričanje in varnostnika na objektu, ki je dejal, da je nekaj narobe, sva se odločila pomagati in se spustila čez prvo prelivno polje. Poklicni gasilec je moj poklic. Velikokrat je treba tvegati. Čeprav pravijo: ne tvegaj preveč!« se Žnidaršič spominja začetka reševalne akcije. Gasilski čoln je bil pri žrtvah v štirih minutah. Prav lahko pa bi se zgodilo, da bi Sava posrkala tudi štiri potnike na njem.
»Preden smo zapeljali v prelivno polje, sva ugasnila motor in si malce pomagala z vesli. Po pristanku je grozno počilo. Mislil sem, da je odlomilo najmanj pol motorja,« razlaga gasilec Drago. Motor je k sreči ostal cel in je vžgal ob prvem poizkusu. Žnidaršič je po štartu spusta ob 16.30 iz čolna izstopil šele ob 23.30. Kot pravi sam, ga spomini na reševanje treh žensk, od katerih je preživela samo ena, in najdena prva tri trupla dolvodno po Savi, za zdaj ne preganjajo: »Ne razmišljam o tem, kaj se je zgodilo. Misli so usmerjene le v to, kaj še lahko naredimo.« Toda vprašanje je, kako se bosta Gašper in Drago na tragedijo odzvala po koncu reševalne akcije.
Psihologi za zdaj pomagajo predvsem svojcem. »Ti se odzivajo zelo različno. Nekateri potrebujejo le bližino, drugi se morajo soočiti z dejstvi,« je dejala direktorica sevniškega centra za socialno delo Danica Božič, ki koordinira delo psihologov. Od prvega dne pomoč ponuja šest strokovnjakov iz Posavja, od sobote naprej so ljudem v stiski v sevniškem zdravstvenem domu na voljo tudi trije psihologi, ki jih je v pretreseno mesto poslalo ministrstvo za zdravje.
Božičeva je včeraj zvečer dejala, da je na njeno v medijih objavljeno telefonsko številko 041/401-851 sprejela štiri klice v sili. »Večinoma kličejo prijatelji najbolj prizadetih. Svojci verjetno ne spremljajo medijev,« pravi Božičeva, ki je bila na gradbišču že v četrtek ob 20.30.
Na kraju tragedije je med reševanjem ves čas navzoča tudi dežurna ekipa. V petek, ko so dežurali štirje psihologi, se nanje ni obrnil niti en svojec. V soboto sta dve psihologinji dopoldne ponudili pomoč dvema sorodnikoma ponesrečenih, popoldne celi družini. »Sorodnikom ljudi, ki so v šoku, svetujemo, naj prizadeti spremljajo vse dogodke in se zavestno odločijo, kdaj se udeležijo maše ali česar koli drugega,« je dejala Maida Koprić Vehabović. »Z njimi se je treba normalno pogovarjati. In to ne glede na to, kako se odzovejo,« je dodala druga psihologinja, Mirjana Mlakar iz krškega centra za socialno delo.
Obe strokovnjakinji sta kritično ocenili tudi del četrtkove reševalne akcije, ko od pol osmih zvečer do pol enih zjutraj sorodniki pred gradbiščem niso dobili niti ene uradne informacije. »Če bi bila sama svojec, bi želela imeti informacije. Po eni strani je razumljivo, da je treba reševalnim službam dati prednost. Toda vsekakor bi morala na kraju nesreče biti navzoča oseba, ki bi informacije prenašala svojcem,« je dejala Koprić Vehabovićeva. Psihologinji sta dejali, da je bilo četrtkovo čakanje pred zapečatenim gradbiščem za svojce nekaj najhujšega. »Čas, ko svojci čakajo, kaj se bo zgodilo, je najtežji.«
Posebno stisko prenašajo tudi najbližji še pogrešanih. »Osebno veš, da tvoj bližnji ni več živ. A da se o tem prepričaš, moraš imeti truplo. Takrat se smrt bližnjega usede vate in se lahko od njega posloviš,« pravi Mlakarjeva. Njena kolegica Koprić Vehabović pa jo je dopolnila: »Trupla je nekakšen zaključek nesreče, ki ti omogoča, da lahko začneš žalovati. To se zares začne šele po obredu, ko sta stik in stres najmočnejša. Takrat bi bilo dobro, da se svojci obrnejo na pomoč.«
Iz današnje številke NeDela.
