Tiskane izdaje
Slovenski regionalno razvojni sklad s sedežem v Ribnici je na prvi stopnji dobil tožbo proti zasavskemu Regionalnemu centru za razvoj (RCR). Na RCR, kjer so se že pritožili, zadev do pravnomočnosti ne komentirajo. Če izgubijo tudi na drugi stopnji, bodo morali v Ribnico nakazati 1,53 milijona evrov, ki so jih iz evropskega programa Phare in od države prejeli za izvajanje garancijske sheme.
Vzroki za milijonsko pravdo segajo v julij 2002, ko so država, RCR in evropska institucija sklenili pogodbo o financiranju regionalne garancijske sheme Zasavje, na podlagi katere so RCR kot njenemu izvajalcu odobrili 1,6 milijona evrov; milijon iz evropskega programa Phare in 600.000 evrov iz državnega proračuna. Sporazum z desetletnim rokom trajanja se je po podatkih Velislava Žviplja, direktorja ribniškega sklada, julija 2012 iztekel: »Vsa sredstva so bila namenjena zagotavljanju garancijske sheme v Zasavju, torej izdaji garancij v primerih kreditiranja gospodarskih družb regije.« Leta 2009 so na državo prešle vse terjatve iz sklenjenega sporazuma. Z zakonom o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja so se terjatve države prenesle na sklad kot povečanje namenskega premoženja. Nanj so prenesli tudi sredstva vložka v regionalno garancijsko shemo Zasavje in kapitalski delež države v RCR v višini 11,61 odstotka kapitala.
V leto 2009 sega tudi revizija, ki jo je v RCR glede porabe sredstev iz programa Phare opravila evropska komisija. Ugotovili so uspešno porabo denarja, kar naj bi bil zadosten argument za RCR, da vztraja pri delu pogodbe o financiranju regionalne garancijske sheme Zasavje, ki določa, da se sredstva v primeru uspešnega izvajanja lahko še naprej uporabljajo.
Vračilo denarja zavračajo samo v Zasavju
Prav ta del pogodbe je že desetletje kamen spotike med ribniškim skladom in RCR. Medtem ko v Ribnici vztrajajo - in sodišče jim je tokrat pritrdilo -, da se je z iztekom sporazuma v letu 2012 iztekla tudi pravna podlaga RCR za nadaljnje upravljanje sredstev, RCR dokazuje nasprotno: da sporazum še vedno velja. Sklad je RCR večkrat pozval, naj vrne denar, a brez uspeha. Enak poziv so posredovali tudi drugim izvajalcem regijskih garancijskih shem. A le RCR je vračilo zavrnil. »To je edini primer, ko je moral sklad zoper izvajalca regijskih garancijskih shem vložiti tožbo,« pravi Žvipelj, ki je grožnjo uresničil maja 2014.
Vmes so se spremenila tudi pravila izvajanja sheme. Objavljeni so bili novi razpisi, na katere so se prijavili izvajalci. »Če bi RCR sredstva vrnil, bi se lahko tudi sam prijavil, tako kot drugih enajst regionalnih agencij,« razlagajo v Ribnici. Po mnenju Sergeja Garantinija, direktorja RCR, so od leta 1997, ko so začeli garancijsko shemo, zasavskim podjetnikom izdali skoraj petsto garancij v skupnem znesku od pet do šest milijonov evrov.
Tožba z Ribničani ni edina odprta zadeva RCR. Čez dva tedna mu poteče status regionalne razvojne agencije, kar pa ne pomeni tudi ukinjanja družbe, ki ima še vedno trinajst zaposlenih. »Splošnih razvojnih nalog ne bomo opravljali, ostajamo pa na trgu in se prijavljamo na razpise, ki bodo dopuščali, da za sredstva kandidiramo tudi kot družba v večinski zasebni lasti,« pravi Garantini, ki z bratom Metodom obvladuje 60-odstotni družbeniški delež RCR. Večinska zasebna lastnina v RCR oziroma dejstvo, da se RCR niti v štiriletnem prehodnem obdobju ni preoblikoval v javno agencijo, sta bila vzroka za izgubo statusa. Po zakonu o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja morajo biti razvojne agencije namreč v večinski javni oziroma občinski lasti.
Takšna je nova Regionalna razvojna agencija Zasavje s sedežem v Zagorju, ki se ravnokar vzpostavlja: v njej imajo tretjinski družbeniški delež tri zasavske občine, ki so si tretjinsko razdelile tudi delovna mesta v ekipi pod vodstvom v. d. direktorja Tadeja Špitalarja, ki je iz trboveljske »kvote«.
Garantini pričakuje, da bo izid dolgotrajnega pravdanja z ribniškim skladom znan najkasneje konec leta.
