Tiskane izdaje
Višnja Gora, Muljava - Skoraj 6000 ljudi se je danes, prav na rojstni dan velikega pisatelja, udeležilo tradicionalnega literarnega Jurčičevega pohoda od Višnje Gore do Muljave. Za to priložnost se je nekje iz onostranstva kar s kočijo pripeljal Josip Jurčič in ob zvokih godbe pozdravljal pohodnike, ki so prišli v ta del Dolenjske iz vseh vetrov, največ pa je bilo Ljubljančanov in Dolenjcev.
Ulica v starem mestnem jedru v Višnji Gori je bila skoraj preozka za vse udeležence, ki so izkoristili sončen dan za prijeten in ne preveč težaven sprehod v naravo. Še štirinožni kosmatinci so se poskrili v pasje ute, saj tolikšne gneče v mestu bržkone ni bilo vse od časov višnjanske gospode, na katere so domačini še danes zelo ponosni. Dober poznavalec zgodovine teh krajev, domačin in ljubitelj pohodništva Pavel Groznik je povedal, da so Višnjani ponosni tudi na Jurčiča in na njegovo humoresko z naslovom Kozlovska sodba v Višnji Gori, čeprav se je mož na njihov račun malce ponorčeval. »Veste, mi smo ponosni na svojega kozla in polža kot simbola Višnje Gore in gojimo to tradicijo. Kozlovsko sodbo pa uprizarjamo tudi po drugih krajih, da ne gre v pozabo,« je povedal zgovorni 80-letni Groznik in dodal, da se radi spominjajo tudi svojih graščakov, predvsem Alberta Višnjegorskega, ki je okoli leta 1200 priključil Belo krajino k takratni deželi Kranjski in tako za vse večne čase zakoličil mejo na Kolpi.
Po deželi Jurčičevih junakov
Prvi pohodniki so iz srednjeveške Višnje Gore po polžje krenili na pot že pred sedmo uro in se tako ognili gneči, ki je nastala kmalu zatem, ko je v cerkvenem zvoniku odbila polna ura. Prva večja postojanka je bila na Polževem, kjer se je za trenutek zazdelo, da mogočna planota te silne množice ljudi ne bo zdržala. Godbeniki so igrali pri hotelu na Polževem, pohodniki pa so tako skoraj po taktu le prispeli do cerkvice svetega Duha, kjer se je začel spust proti Malim Vrhem in naprej proti dolini Kravjeka. Pot jih je vodila mimo razvalin nekdanjih gradov Slemenice in Rojinje, kjer so nekoč prebivali znameniti Jurčičevi čudaki, vaški posebneži in nesrečno zaljubljeni. Veliko pohodnikov je bilo mladih in veliko tudi takih, ki so šli prvikrat po pisateljevi poti. Pot so uradno odprli ob 150-letnici Jurčičevega rojstva 1994. in od takrat poteka vsako prvo soboto v marcu. Andreji Z. iz Ljubljane je bila slikovita pot tako všeč, da se namerava tudi čez leto odpraviti po njej. Pravi, da se je lepo po zimskem spancu odpraviti v naravo in se prepustiti mislim na čas, ko je tod hodil prvi slovenski romanopisec.
Po dobrih treh urah so pohodniki le prispeli na Muljavo, kjer so jim domačini pripravili bogat kulturni program. Zbrane je nagovoril Igor Adamič v vlogi Josipa Jurčiča, ki je pohod med Višnjo Goro in Muljavo označil za pot med rojstnima krajema prve slovenske povesti Sreča v nesreči pisatelja Janeza Ciglerja in prvega slovenskega romana Deseti brat, ki je nastal na Muljavi. In kakšno je vaše sporočilo za današnji čas? Jurčič odgovarja: »Živimo v lepi domovini, kjer je vse prijetno in domače. Zavedati se moramo svojega jezika in svojih korenin. Če bomo oboje negovali, imamo zagotovljeno prihodnost«.
