Tiskane izdaje
Ljubljana – Evropske policije so 19. junija začele Europolovo kampanjo Reci ne!. Njen cilj je opozoriti na vzroke in posledice izsiljevanja ter spolnih zlorab otrok in mladostnikov na spletu. Pri nas se srečujemo z okoli desetimi prijavljenimi primeri na leto, na policiji pa menijo, da jih je neprijavljenih veliko več. O problemu smo se pogovarjali z Vinkom Stojnškom, kriminalističnim inšpektorjem v upravi kriminalistične policije.
Zakaj je pomembno opozarjati na fenomen spletnega spolnega nasilja nad mladostniki?
Spolne zlorabe otrok so že same po sebi sprevržena dejanja, internet pa je omogočil, da se še dodatno širijo in da lahko storilci vstopajo v otroške sobe. Otrok je na spletu lahko trikrat spolno zlorabljen: prvič s spolno zlorabo, drugič s posnetkom in tretjič s širjenjem te vsebine. Kot družba moramo takšne zlorabe obsoditi in po svoji moči narediti vse, da jih preprečimo.
Ena glavnih dejavnosti Europola je tudi borba proti njim in v okviru tega je pripravil kampanjo Reci ne!. Izvedene so bile analize o spornem dogajanju na spletu in tem, kdo so storilci. Cilj je, da primerov zlorab ne bi več bilo.
Videoposnetek je naš največji prispevek h kampanji. Besedilo smo spremenili v žargon mladostnikov, pri čemer smo si pomagali z učenci iz ljubljanske in celjske osnovne šole. Posnetek je namenjen tako staršem kot otrokom, saj za 16-letnika zgodba ni nerazumljiva, osnovnošolskim otrokom pa je morda malo težje razumeti. Tem predlagamo, da si ga ogledajo s starši in se pogovorijo o problematični vsebini. Zgodba v filmu prikazuje dva tipična in najpogostejša primera zlorabe. Pomemben je sklep, da obstaja pomoč in da je treba stvari povedat na glas. Za starše pa je pomembno, da ne obsojajo otrok, ker je nekdo izkoristil njihovo zaupanje, radovednost ali neizkušenost.
Kakšna je običajna starost žrtev?
Fantje so največkrat žrtve nekje v času pubertete – stari so od 13 do 17 let, dekleta pa tudi manj. Lahko so stare tudi devet let. Ta meja se neverjetno in grozno spušča, tudi do sedem let starih posameznikov.
Kaj pa profil storilca? Gre bolj za kriminalne združbe ali za posameznike in kakšne so njihove značilnosti?
Imamo tako posameznike, ki so običajno samotarji, kot organizirane kriminalne združbe. Združbe so bolj usmerjene v finančne interese. Ko mladostnike dobijo na svojo stran, ga pripravijo do tega, da nekaj počne – načeloma je to samozadovoljevanje. Nato zagrozijo z objavo posnetka v primeru neplačila. Po naših podatkih naj bi bili storilci večinoma moški, včasih so pa tudi ženske, pravil ni. Lahko so iz vseh koncev sveta, pogosto izvirajo iz jugovzhodne Azije, zlasti iz Filipinov ali Tajske. Ti z mladostnikom komunicirajo v angleščini, vsaj v delu Evrope, kamor spada tudi Slovenija. Uporabljajo jezike, ki so najbolj razširjeni v tistem delu sveta.
Kaj storilca motivira? Je to zgolj denar?
Storilčev namen je lahko spolne ali finančne narave. Pri namenu spolne narave storilec želi pridobiti otrokove gole fotografije in nato zahteva vedno več – pride lahko vse do tega, da želi videoposnetek, na katerem sam vodi žrtev pri početju. Najhuje, kar se lahko zgodi, je, da storilec zahteva srečanje. Pri motivaciji finančne narave pa ponavadi ne zahteva velikih denarnih vsot, te se gibljejo od 20 do 150 evrov. Ampak značilno za to izsiljevanje je, da se ponavlja in da je žrtvi takoj, ko nekaj stori pred kamero, to predvajano. Ko je torej žrtev že v stresu, mu storilec povzroči še dodatnega in trenutek šibkosti izkoristi z zahtevo po takojšnjem plačilu. In to se tudi zgodi.
Kje na spletu je lahko otrok najbolj ogrožen?
Storilci so povsod, kjer so otroci: na družabnih omrežjih, računalniških igrah, forumih. Njihov namen je približati se otroku, predstavljajo se kot vrstniki ali atraktivne osebe. Nevarnosti je treba znati prepoznati. Takšen trenutek je, denimo, vprašanje: »Ali greva na kamero?« ki pa ga storilec pri sebi hitro zavrne z opravičilom, da se mu je pokvarila kamera. Značilno za spolno motivirane storilce je, da otrokom predlagajo, da gredo na drugo aplikacijo, ki je bolj zasebna, ali prosijo, naj to »ostane najina skrivnost«, in sprašujejo otroka, ali je sam.
Kakšni primeri so v Sloveniji najpogostejši?
V Sloveniji je najbolj razširjeno pošiljanje fotografij golega telesa partnerjem ali prijateljem. Druga oseba lahko iz maščevanja ali razočaranja fotografijo razpošlje. Dovolj je, da pošlje le enemu, ki začne izsiljevati ali izražati željo po več fotografijah. Zato na policiji večkrat opozarjamo, da se fotografij intimnih delov ne pošilja, ker s poslano fotografijo nad njo izgubimo nadzor.
Kaj lahko starši oziroma odgovorni naredijo za zaščito otroka?
Če se zloraba že zgodi, morajo poskrbeti, da otrok komunikacijo nemudoma prekine, osebo blokira in shrani vsebino pogovorov. Denarja ne nakazujemo in ne pošiljamo dodatnih fotografij ter zlorabo čim prej prijavimo policiji. Da bi zlorabo preprečili, je pomembna tudi preventiva. Elektronske naprave, na katerih ima otrok dostop do spleta, naj skrbnik raje kot v otroško sobo postavi v dnevni prostor ter spremlja otrokovo morebitno nenavadno vedenje.
