Zgodba zdravljenega alkoholika: Jutro sem začel s pol litra vodke

Alkoholizem ni bolezen posameznika, ampak družine.

Objavljeno
13. februar 2018 17.17
Društvo abstinent, Ljubljana 12.2.2018 [abstinent,alkohol]
Katarina Bulatović
Katarina Bulatović
Lojze Žerak, danes zdravljeni zasvojenec, je bil v primežu alkohola tri desetletja. Zdramil se je šele, ko je v nabiralniku zagledal ženino tožbo za ločitev. Odraščal je v družini, ki je bila urejena le na prvi pogled. Oče je postal zaradi čezmernega pitja nemalokrat agresiven, zaradi česar so bili prepiri staršev za štirimi stenami nekaj običajnega. Pogosto je bil razsodnik prepirov matere in očeta, ki svoje vloge nista opravila. »Hrepenel sem po objemu, pohvali in topli besedi. Namesto da bi me sprejela, sta me vedno puščala nekje ob strani,« se spominja.

Utapljanje stiske

Med odraščanjem ni našel miru in sreče. »Strah me je bilo novega okolja in ljudi. Z njimi nikakor nisem znal komunicirati,« pripoveduje. Ko je pri šestnajstih letih poskusil alkohol, se je prvič zares počutil varnega, močnega in samozavestnega. Piti je začel vedno pogosteje. Sprva je lahko ostal trezen kakšen teden, nato pa vsako novo stisko vedno znova utopil v pijači, ki jo je začel kombinirati s pomirjevali. Alkohol ga je poživil, tablete pomirjale. »Zvečer sem razmišljal samo še o tem, kaj vse bom spil naslednjega dne. Jutro sem začel s pol litra vodke,« pripoveduje.

Ni bilo dneva brez alkohola

Tresenje rok, nenehna želja po alkoholu in neprestana misel o tem, kdaj bo naslednjič pil, so ga začeli redno spremljati po 35. letu starosti, ko si je prvič priznal, da je v težavah. Dobil je dva sina in ženi Andreji je začel obljubljati, da se bo spremenil. Pa preprosto ni šlo. »V zadnjih letih pred zdravljenjem ni minil niti dan brez alkohola. Fizično sem popolnoma propadel, izgubil sem voljo do športa, dobro službo, prijatelje.«

Andreja si je pred moževo zasvojenostjo dolga leta zatiskala oči. »Pa saj ni nasilen kot partnerji marsikatere, se bo že spremenil,« se je tolažila. »Stokrat sem mu rekla, da ne morem več in da se bom ločila, ampak spremenilo se ni nič. Nato pa mi je sin enkrat rekel, da sem jaz tista, s katero bo mož živel, potem ko se bosta z bratom odselila. To me je podžgalo,« nadaljuje. Dovolj ji je bilo, zato je moža postavila pred odločitev, ki je obema spremenila življenje.

Ulica ali zdravljenje

Ko je Lojze Žerak v poštnem nabiralniku zagledal tožbo za ločitev, ga je postalo strah, da bi izgubil zadnje, kar mu je ostalo – svojo družino. »Strah je bil edino gonilo za spremembo. Za zdravljenje se nisem odločil trdno in samostojno, ampak sem rekel, da pač grem, če to že zahtevajo od mene. Najhitreje tečemo takrat, ko kdo spusti nad nas tigra,« pravi iskreno.

V obdobju, ko je imel občutek, da bo umrl, če ne bo pil, ga je sin odpeljal v Psihiatrično bolnišnico Begunje. »Tja sem odšel 21. novembra. Datuma začetka abstinence se zasvojenci spomnimo kot svojega rojstnega dne.« Na oddelku za zdravljenje zaradi zasvojenosti je ostal tri mesece. »Če ne bi bilo terapevtke Brede Lepoše Žalec, ki naju je z ženo spodbujala, bi že zdavnaj obupal,« poudari in ponosno pove, da teče 18. leto, odkar je nazadnje poskusil alkohol.

Vse, kar sta z ženo prejela, danes vračata kot aktivna prostovoljca v društvu Abstinent, kjer več alkoholikom več let pomagata na poti iz zasvojenosti. »Postal je ljubeč mož, spoštljiv oče in ponosen dedek,« opisuje Andreja. »Zdaj se otroci nanj obrnejo bolj pogosto kot name, včasih pa sem bila pri vzgoji sama.« Če pred skoraj dvema desetletjema ne bi odšel na zdravljenje, o svoji zasvojenosti danes ne bi govoril: »Razen če bi bil pijan, samo takrat sem si kaj upal. Verjetno pa me danes sploh ne bi več bilo.«