Tiskane izdaje
Peking − Edward Snowden ve, da ne bo nikoli več videl svojega doma.
Kljub temu je iz Hongkonga sporočil, da »ne želi živeti v družbi, ki počne takšne stvari«. Skriva se v hotelu v nekdanji britanski koloniji, v kateri se je nenadoma odvrtela zapletena diplomatska igra med Washingtonom in Pekingom.
The Washington Post in The Guardian sta konec tedna 29-letnega Snowdena razkrila kot človeka, ki je javnosti razkril podrobnosti o tajnem programu ameriške Agencije za državno varnost (NSA), namenjenemu prisluškovanju telefonskih pogovorov in zbiranju podatkov iz spletnega komuniciranja.
Poleg tega je britanski časopis v nedeljo objavil 12-minutni videointervju z mladim Američanom, ki se je, kot je dejal, odločil žrtvovati šestmestno letno plačo v računalniški svetovalni družbi Booz Allen Hamilton na Havajih, »zato, ker vladi ZDA ne morem mirne vesti dopustiti, da z velikanskimi prisluškovalnimi napravami, ki jih gradi v tajnosti, uniči zasebnost, svobodni splet in temeljne človeške svoboščine po vsem svetu«.
Odločil se je, da se bo skril v Hongkongu. Odkar je 20. maja pripotoval v Hongkong – ne da bi staršem in dekletu povedal, kam odhaja – je sobo zapustil le trikrat. In to za kratek čas. Zdaj mora ukrepati, ker so stroški preveliki, na kreditni kartici ima minus, zato mora hitro razmišljati. Rad bi zaprosil za azil v kateri od držav, ki »spoštuje enake vrednote« in ki, seveda, z ZDA nima sklenjenega sporazuma o izročitvi ljudi, proti katerim je uvedena preiskava.
Azil na Islandiji
Takoj ko je omenil Islandijo, v parlamentu katere je na začetku leta Piratska stranka dobila tri poslanske sedeže, je veleposlanica v Pekingu Kristin Arnadottir pojasnila, da je prošnjo za politični azil mogoče vložiti le v Reykjaviku. Islandska opozicija je od nove notranje ministrice Hanne Birne Kristjansdottir že zahtevala hitro proceduro za Snowdena, vendar nihče ne ve, kako bodo rešili problem, ki je prvi na vrsti. Mu bo Hongkong oziroma Peking dovolil, da svobodno odleti v novo življenje.
Tik preden je 1. julija 1997 spet prišel pod kitajsko upravo, je Hongkong z ZDA sklenil sporazum o izročanju beguncev, proti katerim poteka kazenska preiskava. Ker je britanska kolonija takoj nato prišla pod oblast Pekinga, so v listino zapisali še kitajsko pravico veta v primeru, kadar gre za posameznike, katerih izročitev »bi lahko škodila obrambi, zunanjim zadevam ali temeljnim javnim interesom LR Kitajske«.
Tega določila do zdaj nikoli niso preizkusili v stvarnosti, je pa zdaj prav ta klavzula Snowdena spremenila v politični izziv za kitajsko-ameriške odnose.
Snowden je britanskim novinarjem priznal, da »nima pojma, kakšna bo njegova prihodnost«. Sicer pa je težko ugotoviti, ali je Hongkong izbral zaradi »nesrečnega neznanja«, kot domneva Regina Ip, članica območnega zakonodajnega telesa, ki opozarja na tradicionalno tesno sodelovanje z ameriško oblastjo, ali zaradi želje, da bi svoj upor najmočnejši tajni službi sveta spremenil v veliko tombolo.
Filmski zaplet
Afera Snowden, ki jo posamezni ameriški komentatorji že razglašajo za »hujšo od Watergata«, je nenadoma dobila kitajski dejavnik. Čeprav je Hongkong uradno »posebno administrativno območje«, v katerem se izvaja načelo »ene države – dveh sistemov«, in je zato v resnici ostal zadnja kitajska oaza svobodnega mišljenja in govora, vsi čakajo na to, kako se bodo odločili v Pekingu. Glede na kočljivost teme oziroma Snowdenove grehe bo pravzaprav treba počakati na to, kako se bo odločil predsednik Xi Jinping osebno.
Zgodba je dobila filmski zaplet že s tem, ker se je Xi pravkar vrnil s prvega srečanja z ameriškim predsednikom Barackom Obamo. Ker si kitajski propagandni aparat vztrajno prizadeva, da bi njune pogovore v kalifornijskem letovišču Sunnyland prikazal kot »uspešno polaganje temeljev za novo vrsto odnosov«, si je težko predstavljati, da bi hotela Kitajska te odnose spodkopati z omogočanjem dolgotrajne zaščite Američanu, ki bi bil zagotovo že obsojen na smrt, če bi bil po kakršnem koli naključju Kitajec, ki »ne bi hotel živeti v družbi, ki počne takšne stvari«.
Svoboda kot privid
Če Snowdenovo pregnanstvo ne bi postalo glavna tema svetovnih medijev, bi ga vodstvo v Pekingu verjetno že poslalo nazaj v ZDA, s čimer bi bilo osebno prijateljstvo med Obamo in Xijem zagotovo bolj prepričljivo potrjeno, kot je bilo potrjeno z ne ravno uspešnimi pogovori o prenehanju hekerskih napadov. Zdaj, ko se ve, da sedi upornik proti ameriški vohunski sili v hotelu, ki je najverjetneje nedaleč od ameriškega konzulata, se je njegova usoda spremenila tudi v poosebljenje statusa Hongkonga v kitajskem objemu. »Ponosen sem, da je (Snowden) izbral Hongkong kot mesto, ki ga bo zaščitilo,« je dejal Alan Leong, odvetnik in vodja hongkonške Državljanske stranke. Če pa se bo Kitajska odločila, da ga je treba izročiti, bo za prebivalce nekdanje britanske kolonije to še eno znamenje, da v resnici živijo v »eni državi z enim sistemom«.
Ne gleda na to, kaj bo Peking storil v primeru Snowden, bo vsako ameriško sklicevanje na »svobodo spleta« v pogovoru s Kitajci postalo nesmiselno.
Vohunjenje zasebnosti v imenu državne varnosti se spreminja v absurden člen, ki hkrati ločuje in povezuje obe sili. In ne glede na različnost njunih sistemov vrednot zdaj soba hongkonškega hotela prebivalce obeh držav opozarja na to, da je njihova svoboda zgolj privid.
