Tiskane izdaje
V svojem poslovilnem govoru v parlamentu je odhajajoči afganistanski predsednik Hamid Karzaj ponovno ponovil, da ameriški vojaki lahko zapustijo Afganistan do konca leta, saj so domače varnostne sile, »ki že ščitijo 93 odstotkov ozemlja, pripravljene, da v celoti prevzamejo nadzor nad državo«. A to je zelo daleč od resnice.
Afganistanske varnostne sile – tako vojska kot policija – še zdaleč niso sposobne same varovati države, ki jo veliko bolj kot dosedanja »koalicija« mednarodnih in domačih enot obvladujejo zasebne varnostne milice, plemenske vojske, paravojaške formacije gospodarjev vojne in vrsta (razgibanih) uporniških skupin, med katerimi so najmočnejši talibi. A ti so preprosto preveč razpršeni, neenotni in ideološko ter »ciljno« razdvojeni, hkrati pa vojaško prešibki, da bi bili lahko po odhodu mednarodnih sil izpod Hindukuša konec letošnjega leta sposobni zasesti Kabul in uspešno ponoviti svojo zgodovinsko vajo iz leta 1996.
To je tudi eden temeljnih razlogov za taktiziranje odhajajočega afganistanskega predsednika, ki je bolj ali manj padlo državo kot nekdanji operativec CIA že od prvega dne vodil kot ne najbolj nadarjen podizvajalec Združenih držav in kasneje Natove misije ISAF. Hamid Karzaj namreč še vedno noče podpisati »dvostranskega varnostnega dogovora« z Washingtonom (Pentagonom), ki bi Američanom omogočil podaljšano bivanje v Afganistanu; sicer v dodobra okrnjeni obliki (8000–12.000 vojaških inštruktorjev in pripadnikov posebnih enot), a vendarle. Mimogrede: podpis varnostnega sporazuma z ZDA je javno že podprlo vseh deset kandidatov, ki se bodo 5. aprila na predsedniških volitvah potegovali za položaj Karzajevega naslednika.
Karzaj bo s podpisom zavlačeval do zadnjega in tako – v najbolj neprimernem trenutku – poskušal poskrbeti za vsaj približno dostojno dediščino. Potem ko je dvanajst let in pol le pohlevno izvrševal ukaze, se v sodnikovem podaljšku želi na vsak način prikupiti upornikom, za katere predstavlja vrhovnega izdajalca. Njegovo očitno hlastanje po (ne le) političnem preživetju, je očitno prav v vsaki izjavi. »Podpisa dvostranskega varnostnega sporazuma ne bo, dokler se Afganistanci sami ne dogovorimo o miru. Za nami je dvanajst let vojne, ki nam je bila vsiljena,« je Karazi, najbolj prepoznaven obraz okupacije, denimo, dejal v svojem zadnjem nagovoru afganistanskemu parlamentu.
Vršanje v ZDA
Kljub temu da so poznavalci razmer prepričani, da bo Karzaj prej ali slej vendarle podpisal sporni sporazum, ki med drugim podaljšuje tudi nezmožnost sojenja ameriškim vojakom pred afganistanskimi sodišči, je že njegovo dosedanje vedenje vodilnim ameriškim generalom povzročilo nemalo skrbi. Ko je Barack Obama pred dvema tednoma generalštabu ameriške vojske naročil načrt popolnega umika – če Karzajevega podpisa ne bo – iz Afganistana, je med načrtovalci ameriške obrambne politike glasno završalo. Odzval se je tudi poveljnik vseh Natovih sil pod Hindukušem general Joseph F. Dunford, ki je dejal, da bi morebitne popolni ameriški vojaški umik iz Afganistana do konca letošnjega leta povzročil takojšnje sesutje »vseh pozitivnih dosežkov« od začetka mednarodne vojaške prisotnosti naprej. Vprašanje je le, kako hitro bi se vse skupaj sesulo, je dodal Dunford in tako neposredno okrcal Belo hišo, ki je v Afganistanu od jeseni 2001 naprej zapravila najmanj 700 milijard dolarjev. Po podatkih hardvardske univerze iz leta 2012 celo bistveno več. Cena vojn v Afganistanu in Iraku naj bi ameriške davkoplačevalce stala od štiri do šest trilijonov dolarjev. Okoli 75.000 dolarjev na vsakega ameriškega državljana! Izkupiček? Podaljšanja vojna tako v Iraku, kot v Afganistanu, kjer se je število civilnih žrtev lani povečalo za 13 odstotkov. Razjarjena regija. Izguba geostrateškega primata v svetu. Padec intervencijske doktrine. Gospodarski zlom. Krčenje vojaškega proračuna.
Moralna spodbuda za Al Kaido
Po Dunfordovem mnenju bi moralo po izteku Natove misije ISAF v Afganistanu ostati še 8000 do 12.000 ameriških vojakov. »Odhod bi po mojem mnenju pomenil, da bi Afganistance pustili na cedilu, hkrati pa bi ponovno odprli prosti Al Kaide za njene operacije proti Zahodu. Za Al Kaido bi naš popoln odhod pomenil veliko moralno spodbudo. Če odidemo ob koncu leta 2014, bodo afganistanske varnostne sile kmalu zašle v težave,« je pred dnevi izjavil vodilni ameriški general v Afganistanu. Z njim se strinja tudi eden izmed njegovih najbolj »glasnih« predhodnikov general Stanley McChrystal, ki ga je predsednik Obama leta 2010 odpoklical ravno zaradi puščic, ki jih je slednji v intervjuju za revijo Rolling Stone izstrelil proti Beli hiši in njeni »afganistanski politiki«. McChrystal je pred tednom dni za televizijsko mrežo CBS izjavil, da bi morali biti Američani ob umikanju iz Afganistana pozorni na to, kaj se je po njihovem umiku zgodilo v Iraku. McChrystal je ob tem dodala, da talibi po njegovem mnenju niso dovolj močni, da bi se lahko preprosto spustili v Kabul in ga zasedli; kaj šele, da bi prevzeli nadzor nad celotnim Afganistanom. »Mislim, da to ni mogoče. Bolj verjetno je, da bo v državi potekalo več konfliktov hkrati,« je dodal upokojeni general.
