Tiskane izdaje
Tragično preminuli ruski novinar in pisatelj ter afganistanski veteran Artjom Borovik je v svoji izjemni knjigi Skrita vojna, vojakovem dnevniku sovjetske okupacije Afganistana, zapisal: »Smrt na tuji zemlji je bila nujna, da zaščitimo dobro. Ampak, kje se je to dobro skrivalo?! Tega ni vedel nihče. Ko so vojaki prvič odšli v vojno, so zlo predstavljali dušmani. Potem smo jim rekli uporniki. Pozneje smo jih poimenovali 'oborožen upor'. Če rečem, da je bila ta vojna napaka, je tako, kot da ne bi povedal ničesar. Veliko lažje je najti napako kot resnico.« Popolnoma enako bi bilo mogoče zapisati četrt stoletja pozneje, ko svoj umik izpod Hindukuša začenjajo zahodne okupacijske sile oziroma Natova misija Isaf.
Vojna v Afganistanu s kratkimi prekinitvami – denimo talibsko vladavino v drugi polovici devetdesetih let – traja že vse od začetka sovjetske okupacije konec leta 1978. Nenehno vojno stanje traja že tako dolgo, da mlajše generacije ob omembi Afganistana ne pomislijo na nič drugega kot na spopade, nasilje, smrt, revščino in popoln obup. Sovjetska okupacija je brutalno zarezala v mirno in razmeroma strpno afganistansko družbo, nepovratno pretrgala razvojno nit in zakuhala krvavo državljansko vojno, ki se, tudi zato, ker so Američani na svoje »borce« po padcu berlinskega zidu preprosto pozabili, ni nikoli končala.
Nepravični ameriško-koalicijski vojaški poseg, ki ga je tedanji predsednik George Bush mlajši odobril poldrugi mesec po terorističnem napadu na Združene države, je Afganistanu dokončno onemogočil korak iz životarjenja v življenje. Z naskokom najdaljša vojna, ki so jo v svoji z vojnami sila bogati zgodovini bíli Američani, traja že tri leta in pol dlje od sovjetske okupacije, o kateri se nam je nekoč zdelo, da traja večno. Ameriška okupacija, ki se je začela z odobritvijo varnostnega sveta Združenih narodov, je skupaj z invazijo na Irak na novo zarisala geostrateški zemljevid sveta, pri tem pa pod pretvezo »izvoza demokracije« brutalno zlorabila Afganistance in – predvsem – Afganistanke, za katere se življenje dvanajst let po padcu talibskega režima praktično ni prav nič izboljšalo. Nasprotno: zahodne sile, množica humanitarnih organizacij in glasnikov boja za (»univerzalne«) človekove pravice so s svojo retoriko in lažnimi obljubami afganistanske ženske, morda največje žrtve »večnega konflikta«, simbolno posilile.
Padla država
Afganistan je danes, ko se začenja umik mednarodne vojaške misije Isaf, padla država. Centralne oblasti v Kabulu komaj obvladujejo zidove predsedniške palače in so v celoti odvisne od tuje pomoči, tako vojaške kot denarne in politične. Mednarodni projekt, v katerem s svojimi vojaki intenzivno sodeluje tudi Slovenija, je v Afganistanu pogorel na celi črti. Afganistan ni niti približno bolj varen ali svoboden, kot je bil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Gospodarstvo je mrtvo: z izjemo iz leta v leto bolj (dobesedno) cvetočega opijskega posla. Leto 2013 je postavilo svetovni opijski rekord! Razvojni denar – desetine in desetine milijard ameriških dolarjev – je zadnjih ducat let izginjal (ne)znano kam. Kar 90 odstotkov afganistanskega BDP je, tako ali drugače, vezanega na denarne tokove iz tujine ali na delovanje okupacijskih sil v državi.
Skoraj 40 milijard dolarjev, ki jih je mednarodna skupnost porabila za urjenje afganistanskih varnostnih sil, je bilo bolj ali manj vrženih skozi okno. Tako v vojski kot v policiji je le nekaj mesecev pred umikom mednarodnih sil le malokatera enota sposobna samostojne akcije. Samomorilski napadi so del afganistanskega vsakdanjika. Velikega dela države ne obvladujejo dodobra razpršeni in neenotni talibi, kot je mogoče prebrati in slišati v večini zahodnih medijev, ampak lokalni gospodarji vojne in milice, ki so zrasle iz zasebnih varnostnih podjetij in prerasle same sebe. Ta podjetja so bila v prvih letih ameriške vojaške navzočnosti večinoma »sponzorirana« iz mednarodnega mošnjička. Večkrat celo neposredno iz tako imenovane razvojne pomoči.
Medetnična nasprotja v afganistanski družbi se zaostrujejo. Povsem mogoče je, da bo v mesecih po (do)končnem umiku tujih vojakov v Afganistanu izbruhnil nov krog državljanske vojne, ki ga s svojim favoriziranjem določenih etničnih skupin (Tadžiki, Uzbeki, Hazari) in demoniziranjem drugih (Paštuni) ves čas kuhajo ravno tuji arogantni in ignorantski vojaški in politični načrtovalci afganistanske zle usode.
Za prihodnost države bodo izjemno pomembne tudi predsedniške volitve, ki bodo (predvidoma) 5. aprila: Afganistan bo v vsakem primeru dobil novega voditelja, saj »večni« predsednik Hamid Karzaj tokrat ne sme več kandidirati. Bo pa namesto njega kandidiral njegov brat Abdul Kajum Karzaj, ki bo glavni tekmec dr. Abdule Abdule, nekdanjega zunanjega ministra, tiskovnega predstavnika Severnega zavezništva in predsedniškega kandidata leta 2009, ki je še danes prepričan, da mu je Karzaj s pomočjo »okupatorjev« ukradel volilno zmago.
Ključna tema predsedniških volitev bo gotovo odnos do (delnega) podaljšanja mandata mednarodnih sil, ki ga je že podprla loja džirga, svet afganistanskih plemenskih starešin, Hamid Karzaj, »sin Cie«, pa dogovora o sodelovanju z ZDA noče podpisati iz taktičnih razlogov, saj hoče odgovornost za morebitno eskalacijo spopadov med Natovimi silami in uporniki – ali morebitni izbruh novega kroga državljanske vojne – prenesti na novega predsednika.
Pakistanska
Potem ko je general Pervez Mušaraf sprejel ultimat – »Si z nami ali pa si proti nam!« –, ki mu ga je jeseni 2001 postavil tedanji ameriški zunanji minister Colin Powell, je pakistanska vojska, država v državi, v provincah ob meji z Afganistanom sprožila vojno z lastnim prebivalstvom. Vojno, ki še traja in v kateri z vse bolj množično uporabo brezpilotnih letal neposredno sodelujejo tudi Združene države. Vojno, ki je ubila tisoče nedolžnih civilistov in razbila tradicionalni način življenja na pakistanskih plemenskih območjih. Vojne, ki je radikalizirala in še dodatno razkrojila pakistansko družbo. Vojno, v kateri je umrlo več pripadnikov pakistanskih varnostnih sil kot vseh tujih vojakov v dvanajstih letih navzočnosti na afganistanski strani meje. Vojne, o kateri (ne le zaradi njene skoraj popolne nedostopnosti) ne vemo praktično ničesar.
