Ali EU res grozi razpad?

Da takšni črnogledi scenariji niso povsem iz trte izviti, priča »futuristična« tajna študija nemških oboroženih sil, ki so jo lani jeseni deloma objavili nemški mediji. Podrobnosti o tem, kako se bo Nemčija oziroma njena vojska zares odzvala na morebitni razpad EU, niso razkrili, temveč so objavili to, kar so že v uvodu v najslabši možni scenarij za leto 2040 zapisali nemški vojaški analitiki: »Širitev EU je večinoma zaustavljena, skupnost pa je zapustilo že več držav. Čedalje bolj neurejen, včasih kaotičen in konfliktov polni svet je dramatično spremenil varnostne razmere.« Čeprav je do teh usodnih časov še več kot dve desetletji, pa razmišljanja o tem, da se bliža konec skupnosti, ki je začela nastajati po zadnji svetovni vojni, niso nič novega. Spodbudilo jih je neuspešno notranjepolitično hazardiranje britanskih konservativcev, ki je pripeljalo do brexita, obujajo pa jih tudi volilni uspehi »evroskeptičnih« političnih strank po vsej stari celini. Iz EU so poleg Britanije, ki se od skupnosti še mukotrpno poslavlja, doslej izstopile le tri države: leta 1962 nekdanja Francoska Alžirija, ki se je osamosvojila, ter Grenlandija (leta 1985) in francoska »postkolonija« Saint Barthélemy (leta 2012). Čeprav podobnih korakov zdaj ne napoveduje nobena od sedanjih članic EU, so nadaljnjim izstopom na družabnih medijih že našli svoja imena: od tujih, kakor so ousterreich, czech-out, frauerevoir, retireland, quitaly, lat-me-out, maltavista, neverlands ali departugal, do domačih, kakor sta govenia in sleavenia.

A večja bojazen kakor novi »exiti« je zdaj to, da je obstoj Unije tudi brez njih zaradi notranjih razkolov ogrožen. »Okno priložnosti se zapira oziroma začenja zapirati, zato bo ta mesec odločilen,« je na začetku junija izjavil direktor raziskav pri bruseljskem Evropskem centru za politiko (EPC) Janis Emmanouilidis. Konec tega meseca bo vrhunsko srečanje, na katerem bo evropski svet razpravljal o ključnih vprašanjih, ki zadnje čase razdružujejo Unijo: migracije, evrocona in obramba. Emmanouilidis, ki je predstavljal svoje poročilo z naslovom Reenergizirajmo Evropo, je povedal, da bo morala ključno vlogo pri reševanju sedanje »eksistencialne krize« odigrati os Pariz–Berlin, a za to, da bo tej osi res uspelo najti neizključujočo skupno iniciativo, ki bo odsevala tudi interese drugih, da bo lahko postala temelj za napredek na ravni vseh 27 članic EU, ima po njegovem mnenju ključe v rokah nemška kanclerka Angela Merkel. Veliko vlogo je ta evropski analitik namenil nemški političarki, ki zadnje čase komaj drži skupaj svojo vlado. A čeprav ji bo uspelo najti kompromis s svojim kolegom, francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom, to še ne pomeni uspeha na evropski ravni. »Tudi če bo dosežen francosko-nemški sporazum, ta ne sme biti diktat. Ne gre za to, da bi narekovali drugim, kaj je treba storiti, rešitev mora biti neizključujoča, ker imamo veliko igralcev s pravico do veta, ki bodo v teh časih nasprotovali kakršnikoli spremembi, čeprav se bosta Pariz in Berlin o njej dogovorila,« je dodal Emmanouilidis.



Skorajda nadnaravne bi morale biti sposobnosti nemške kanclerke, da bi ji to uspelo že zgolj na ravni skupne evropske valute, katere uvedbi se številni »igralci s pravico do veta« vkljub skupnim pravilom in sprejetim obveznostim še zdaj »modro« izogibajo. Poleg Britanije, ki se tako in tako poslavlja od Unije, z evrom še vedno ne plačujejo na Češkem, Danskem, Madžarskem ter v Bolgariji, Hrvaški, Poljski, Romuniji in Švedski. Kakor je pred kratkim ugotovil britanski analitik Ian Kearns, je kruta resnica evrocone to, da jo njeni voditelji že vse od finančne krize leta 2008 neuspešno poskušajo postaviti na trdna tla. »Poskus predsednika Macrona, da bi vzpostavili fiskalno unijo, je dokaz za ta neuspeh, saj ga je ubila kombinacija ekonomske elite, ki ustvarja nemško politiko, in italijanskega volivca. Tudi če se bo iz tega kaj razvilo, ne bo kaj pretirano pomembnega,« je zapisal avtor pred kratkim objavljene knjige Kolaps: Evropa po Evropski uniji. Svoje londonsko občinstvo je opozoril, da je preveč obsedeno s tem, kakšni bodo prihodnji odnosi med Združenim kraljestvom in Brusljem, hkrati pa da ni skoraj nihče opazil, da utegne EU kmalu propasti.

Kearns išče vzroke za črno prihodnost Unije zlasti v njeni neenotni fiskalno-ekonomski politiki. Drugi »črnogledi« analitiki širijo pesimizem o politični usodi EU vedno znova, ko staro celino »presenetijo« kakšne nacionalne volitve. Zadnjič se je to zgodilo marca, ko so v Italiji na parlamentarnih volitvah doživele poraz tradicionalne stranke, na oblast pa so prišli razvpiti evroskeptiki«. A kakor so pokazale zadnje avstrijske parlamentarne volitve, po katerih so v vlado prav tako stopili »zloglasni« svobodnjaki, je strah pred domnevnimi razbijalci Unije pretiran, tisti, ki pred njimi svarijo, pa so se ujeli v past, iz katere v vsaki kritiki Bruslja že vidijo protievropsko usmeritev. »V sedanjem času vsakega, ki kritizira evropski projekt, označijo za populista in protievropsko usmerjenega,« je pred kratkim izjavil Lorenzo de Sio, ki predava politologijo na univerzi Luiss v Rimu. Če bi takšni argumenti držali, potem so bili po njegovih besedah pred zadnjimi volitvami vsi italijanski politiki protievropski populisti, saj so med kampanjo vsi govorili o tem, da je treba spremeniti sedanjo evropsko politiko zategovanja pasu. Glavni evroskeptik pa bi bil italijanski predsednik Sergio Mattarella, ki je v svojem letnem nagovoru ljudstvu govoril o »razširjenem prepričanju med evropskimi državljani, da je skupni projekt izgubil možnost, da bi dejansko izpolnil naraščajoče upanje velikega dela prebivalstva«.

Upanje ni mrtvo

Upanje v evropski projekt niti v državah, kjer so prišli na oblast »evroskeptiki«, ni mrtvo. V Italiji kar 70 odstotkov volivcev Gibanja 5 zvezd hoče ostati tako v evroconi kot v EU, je opozoril profesor De Sio. »A ne v takšnih, kakor sta zdaj.« Po njegovem izid italijanskih volitev ni dokaz za razočaranje Italijanov nad evropskim projektom, temveč zavrnitev dosedanje politične elite, ki jo imajo volivci za »arhitekte sedanje krize«. Tako kot so lani jeseni pokazale predčasne avstrijske parlamentarne volitve, na katerih so poraz doživeli prej dolga leta vladajoči socialdemokrati, je ljudstvo volilo tiste politike, ki so postavljali »prava« vprašanja, tista, ki ljudi v sedanjih časih, ko se počutijo čedalje bolj ekonomsko ogrožene, zares zadevajo. Lahko da so odgovori teh »populističnih« politikov v Avstriji, Italiji, na Poljskem ali Madžarskem napačni, toda ljudje so za njih volili, ker so ta za njih ključna vprašanja v nasprotju z nekdaj tradicionalnimi političnimi strankami vsaj postavljali. Kakor je izide italijanskih volitev opisal De Sio, so se volivci odpovedali »staremu političnemu sloju zaradi njegovih slabih rezultatov in zaradi nepriljubljenih ukrepov prejšnjih vlad, ki niso privedli do tako želenega okrevanja. Glasovanje je pokazalo željo, da bi zamenjali neučinkovito politično elito.«

Nekaj podobnega se je zgodilo tudi v Franciji, čeprav je ves »liberalni« svet slavil zmago proevropskega Macrona proti protievropski Marine Le Pen. A kakor opozarja Britanec Kearns, je ta zmagal šele v drugem krogu predsedniških volitev, v prvem krogu pa je skoraj 20 milijonov Francozov glasovalo za takšno ali drugačno obliko evroskepticizma. Ta je v vzponu po vsej Evropi, kjer populisti tako na levi kot na desni poveličujejo pretekle uspehe samozadostnih nacionalnih držav, sta pred kratkim zapisala profesor z angleške univerze De Montfort Max Hänska in njegov kolega s škotske univerze St Andrews Vassilios Paipais. Po njunem mnenju so populistični politiki doma lahko uspešni, a njihova politika je kratke sape, saj temelji na egoistični utvari, da bodo druge države še naprej spoštovale svoje mednarodne obveznosti, čeprav se jim oni sami hočejo odpovedati. Takšen je bil tudi argument tistih, ki so kritizirali madžarske oblasti, ko so uvajale migrantsko politiko, ki je vsaj do pred kratkim veljala za protievropsko, ter se pritoževale nad bruseljsko diktaturo, hkrati pa pričakovale, da jim bodo druge članice še naprej solidarnostno pomagale pri domačem razvoju. Vzpon tovrstnih malih nacionalistično-egoističnih narcisizmov, ki politikom zagotavljajo priljubljenost med volivci, je najbrž res največja grožnja obstoju evropskega projekta, a Vzhodnoevropejci niti na tem področju niso edini, temveč zgolj zvesto, čeprav na bolj grob način, sledijo svojim zahodnim vzornikom. Kako drugače kot razbijanje evropske ideje z malimi koraki bi lahko razumeli na primer nemško uvajanje plačevanje vožnje po avtocestah zgolj za nenemške Evropejce ali avstrijsko zniževanje otroških doklad delavcem, ki prihajajo iz drugih članic EU in niso avstrijski državljani?



Na zadnjih volitvah od Avstrije do Nemčije in Italije so evroskeptični populisti doživeli precejšen vzpon, zato nekateri napovedujejo, da se lahko znajde celotna EU v resni krizi, če bodo podobne rezultate dosegli tudi prihodnje leto na volitvah v evropski parlament. A nacionalne voditelje še vedno volijo domači volivci, čeprav je tudi na stari celini volilni uspeh predstavnikov ljudstva postal po ameriškem vzorcu čedalje bolj odvisen od kapitala – ne glede na to, da so se nekateri nekoč predstavljali kot zastopniki tega, kar se je včasih imenovalo delavski razred. Tradicionalne politične stranke so se izgubile v globalizaciji in nekritični podpori neoliberalizmu, tako desne kot leve, ki so se po vsej stari celini odpravile po tretji poti samouničenja. »Medtem ko so neoliberalne elite čedalje bolj neuspešne v tem, da bi se ustrezno odzvale na trgovinske neuravnoteženosti, neenakopravno porazdeljevanje prihodka in druge naraščajoče krize, je postalo iskanje prepričljivih alternativ skrajna nujnost. Populistične alternative so v razcvetu ne zato, ker bi imele močne argumente, temveč zato, ker prevladujoče ortodoksije niso sposobne ponuditi prepričljive vizije prihodnosti,« sta ugotovila profesorja Hänska in Paipais. Po njunem prepričanju bi morali tisti, ki še verjamejo, da je sodelovanje v Evropi nujni pogoj za mir in blaginjo, nujno najti alternativo, s katero bi se izvlekli iz sedanje lažne izbire med populizmom in neoliberalizmom. Konkretnega odgovora, kakšna naj bi bila ta alternativa, nista ponudila.

Tega je že pred sedmimi leti poskušal najti slovenski filozof Slavoj Žižek, ko je v britanskem časniku Guardian opisoval skepso Slovencev med vstopanjem v EU. To je ponazoril s parafrazo znane šale bratov Marx o tem, ali obtoženi na sodišču potrebuje odvetnika: »Ali imamo Slovenci težave? Pridružimo se EU! Sicer bomo imeli še več težav, a imeli bomo vsaj EU, da za njih poskrbi. Tako številni Slovenci dojemajo EU: ponuja nekaj pomoči, a hkrati prinaša nove probleme (zakone in kazni, finančne zahteve, da pomagamo Grčiji ...). Se je torej vredno boriti za EU? Pravo vprašanje je, za katero EU.« Žižek je takrat svoj komentar, v katerem je napovedoval strah pred migrantsko grožnjo, sklenil z besedami, da mora Evropa preseči strpnost do drugih, saj ni dovolj, da spoštuješ druge, ampak jim moraš ponuditi skupni boj, saj so danes tudi naši problemi skupni.

Emmanouilidis je v sklepnem delu svojega poročila zapisal, da ne bo sporazuma med severom in jugom o evroconi ali dogovora o migraciji med zahodom in vzhodom, če članicam EU ne bodo uspelo najti ravnotežja med solidarnostjo, odgovornostjo in varnostjo, ki bi preseglo notranja nesoglasja. Po njegovem mnenju možnosti za realistični kompromis znotraj 27 članic obstajajo, toda lahko se zgodi, da ne bo dosežen. »A večji pritiski za več integracije se vedno porodijo takrat, ko se znajdemo v krizi,« je dodal analitik.