Ameriška diplomacija se ne zmeni za Dodika

Sarajevo – Usoda voditelja­ bosanskih Srbov Milorada ­Dodika in njegov obstanek na oblasti nista toliko odvisna od tega, ali namerava mednarodna skupnost stabilizirati razmere v BiH in vključiti državo v evroatlantske povezave, kot od tega, kako se bo do njega vedel uradni Beograd. Po mnenju analitikov se odnosi med njima slabšajo.

Ameriški veleposlanik v Sarajevu Patrick Moon, ki se poslavlja od položaja, se med obiskom v Banjaluki ni hotel sestati s predsednikom Republike Srbske (RS) in prvim možem vladajoče SNSD Miloradom Dodikom. Moon si ni vzel niti toliko časa, da bi se poslovil od najpomembnejših Dodikovih sodelavcev, predsednika ljudske skupščine RS Igorja Radojičića in predsednice vlade RS Željke Cvijanović. Srečal pa se je z voditeljem opozicije in predsednikom stranke SDS Mladenom Bosićem ter pojasnil, da se je sestanku z Dodikom izognil zaradi težav v zadnjem času. Ameriški diplomat se pravzaprav že od pomladi noče pogovarjati s predsednikom srbske entitete, ker se mu zdi dialog z njim frustrirajoč, češ da Dodik najprej govori eno, dva dni pozneje pa nekaj povsem drugega.

Podpora opoziciji

Moon je novinarjem pojasnil, da ameriška politika ni odvisna od nobenega posameznika, zato bo nadaljevala začrtano smer tudi po njegovem odhodu. »Moje veleposlaništvo ima dobre in konstruktivne odnose z mnogimi člani SNSD in jih bo vzdrževalo še naprej,« je izjavil. S tem je javnosti v BiH verjetno hotel sporočiti, da politika sedanjega voditelja RS ni sprejemljiva za Američane, iz diplomatskih krogov pa je bilo slišati, da pričakujejo korenite spremembe po splošnih volitvah oktobra ­prihodnje leto.

Tukajšnji analitiki sicer pravijo,­ da Moonov pogovor z Bosićem pomeni, da ZDA podpirajo združevanje opozicije v RS in krepitev Bosićevega položaja. Slednji pogosto, ne pa tudi vedno, nasprotuje Dodiku. To je očitno predvsem takrat, ko poskuša spremeniti ali ublažiti Dodikovo politiko, usmerjeno proti evroatlantskim povezavam, zlasti glede približevanja BiH Natu. Predstavniki opozicije in nevladnih organizacij čedalje pogosteje izjavljajo, da obstanka srbske entitete ne ogroža Sarajevo, ampak kriminal, korupcija in gospodarski propad, na te izzive pa politika stranke SNSD ne najde pravega odgovora.

Po mnenju ameriškega diplomata je Bosna zašla v najglobljo politično krizo po koncu vojne. Moon zatrjuje, da ZDA podpirajo prizadevanja države za izhod iz nje, zlasti proces pridruževanja Natu in EU. Oblast mora poiskati odgovore na številna odprta vprašanja, saj so državljani očitno razočarani nad politiki, kar potrjujejo številni protesti prebivalcev obeh entitet v zadnjem času. Moon je tudi odločno zavrnil Dodikove kritike, usmerjene proti pravosodju v BiH. Dodik namreč vztrajno ponavlja, da morajo pravosodne ustanove sprejemati odločitve, ki jih določa visoki predstavnik na zahtevo bošnjaških politikov, ti pa poskušajo posredno centralizirati pravosodje.

Prvi mož RS je pozval Moona, naj pošteno prizna, da ima BiH že dolgo težave s sodišči in tožilstvi ter da bi bilo treba odpraviti težave ne glede na mnenje ustavnega sodišča, ki da tako ali tako odloča po političnih in ne po pravnih načelih. Moon kljub temu verjame, da so ključni elementi vsake uspešne, stabilne in sodobne države močne in neodvisne ustanove, ki jih morajo spoštovati politični voditelji in državljani. Izjemno razočaran sem, je povedal ameriški diplomat, ko vidim, da voditelj Republike Srbske napada državne pravosodne ustanove, ki lahko zagotovijo stabilno BiH in njeno popolno vključitev v Evropo. Mnenji Moona in Dodika se pravzaprav razlikujeta v tem, da prvi priznava in podpira državo BiH, drugi pa ne.

Ohladitev na Drini

Dodikova prihodnost in njegov obstanek na oblasti sta po mnenju analitikov bolj odvisna od podpore Beograda kakor od ocen, stališč in pritiska mednarodne skupnosti. Nekateri menijo, da Dodik ni več nepogrešljiv za Beograd, poleg tega je lani na lokalnih volitvah doživel resen poraz. Neodvisni analitiki in mednarodne ustanove v BiH in Srbiji se strinjajo, da je Dodikova usoda odvisna od tega, ali se je odnos srbskega predsednika Tomislava Nikolića in podpredsednika srbske vlade Aleksandra Vučića do Republike Srbske in njenega voditelja bistveno spremenil v primerjavi s politiko Nikolićevega predhodnika Borisa Tadića.

Slišati je predvsem razlage, da so se odnosi med Beogradom in Banjaluko poslabšali, saj je med njima veliko nesoglasij, ki jih poglabljajo jasni pragmatični interesi. Banjaluka očitno ni več tako vplivna, da bi lahko kot v času Tadića preprečevala Beogradu, da bi se spravil s Sarajevom. Seveda pa ne od Nikolića ne od Vučića ne gre pričakovati, da se bosta odrekla srbski entiteti in tako povzročila ideološki prelom, saj veliko Srbov na obeh bregovih Drine v nekem prihodnjem zgodovinskem trenutku pričakuje ustanovitev skupne srbske države. Prav na takšnih željah Dodik utemeljuje svoj obstanek in poskuša čim bolj prepričljivo skriti dosedanjo nestrpnost do nove oblasti v Beogradu ter se ji namesto tega očitno dobrikati.