Tiskane izdaje
Lozana − Nekdanji palestinski voditelj Jaser Arafat je nekaj tednov pred smrtjo zaužil radioaktivni polonij in to ne po naključju, so danes sporočili švicarski znanstveniki, ki preiskal njegove posmrtne ostanke in osebne predmete. S tem so potrdili včeraj razkrito informacijo, da so v truplu ikone palestinskega osvobodilnega gibanja našli velike količine radioaktivnega polonija.
Strokovnjaki Univerzitetnega centra za pravno medicino iz Lozane, ki so opravili raziskave, so sporočili, da je časovni okvir Arafatove bolezni in smrti skladen z zastrupitvijo s polonijem, kljub temu pa tega kot vzroka smrti nekdanjega palestinskega voditelja ne morejo ne potrditi ne ovreči. »Ali lahko izključimo polonij kot vzrok smrti? Odgovor je vsekakor 'ne'. Je bil polonij prav gotovo vzrok (Arafatove) smrti? Odgovor je ne, hipoteze, da je bil vzrok zastrupitve ne moremo kategorično potrditi,« je na tiskovni konferenci dejal švicarski radiofizik François Bochud. Kot je še dodal, tako visoke ravni polonija, kot so jih našli v Arafatovih posmrtnih ostankih, običajno nakazujejo na vpletenost tretje osebe.
Pozivi po preiskavi Arafatove smrti
Včeraj razkrite podrobnosti preiskave švicarskih strokovnjakov, ki so na Arafatovih posmrtnih ostankih odkrili kar 18-krat višje ravni radioaktivnega polonija, kot je običajno, so znova prilile oje na ogenj domnevam, da nekdanji palestinski voditelj ni umrl naravne smrti, glasnejše pa so tudi zahteve po preiskavi okoliščin, v katerih je umrl.
Arafatova vdova Suha je prepričana, da je bil njen soprog umorjen, a kot pravi, ne more za njegovo smrt obtožiti nikogar, saj je imel sovražnike po vsem svetu. Po drugi strani je za tiskovno agencijo AP dejala, da imajo zgolj države z jedrskimi reaktorji dostop do polonija. »Nikogar ne morem obtožiti, toda jasno je, da je to zločin, ki so ga lahko izvedle le države z jedrskimi reaktorji,« je povedala. »Na potezi je palestinska oblast. Najti morajo primerno orodje in po pravni poti reševati ta primer. Obrnejo se lahko na mednarodne pravne inštitucije in mednarodna sodišče,« je dodala.
K preiskavi Arafatvega »umora« je pozval tudi član izvršnega odbora Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) Vasel Abu Jusef. »Rezultati testov dokazujejo, da je bil Arafat zastrupljen s polonijem, to pa je snov, ki je v lasti držav, ne ljudi, kar pomeni, da je zločin zagrešila država,« je danes dejal Jusef. »Tako kot so mednarodni odbor oblikovali za preiskavo smrti (libanonskega premiera) Rafika Haririija, bi moral mednarodni odbor preiskati umor predsednika Arafata,« je dodal.
Naj nadaljujejo s preiskavo in razkrijejo vsa dejstva o smrti Arafata je v izjavi za javnost palestinske organe pregona pozval tudi palestinski voditelj Mamhmud Abas.
Izrael zanika govorice, da je odgovoren za Arafatovo smrt
Govorice, da Arafat ni umrl naravne smrti, so začele krožiti nemudoma po nepričakovanem dogodku. Čeprav je imel nasprotnike tudi med Palestinci, je večina s prstom pokazala na njegovega zapriseženega sovražnika − Izrael. Tedanji izraelski premier Ariel Šaron ga je namreč javno oklical za terorista, njegovo smrt leta 2004 pa označil za »točko preobrata v zgodovini Bližnjega vzhoda«. Leto pred tem je njegov namestnik Ehud Olmert dejal, da je umor Arafata »vsekakor ena od možnosti«.
Kljub tem besedam Izrael vehementno zanika odgovornost za Arafatovo bolezen ali smrt in trdi, da ji je najverjetneje botrovala njegova visoka starost in nezdrav življenjski slog. Dokazov, ki bi potrdili nasprotno, ni. Tiskovni predstavnik izraelskega zunanjega ministrstva Paul Hirschson je tudi danes zanikal govorice in jih označil za neumnosti, svetovalec nekdanjega izraelskega premiera Šarona Dov Weisglass pa je dejal, da Izrael ni imel motiva za Arafatov umor v času, ko je bil potisnjen ob stran in je izoliran živel v poslopju v Ramali.
Zadnji dve leti in pol svojega življenja je Arafat namreč preživel med štirimi stenami predsedniškega kompleksa, kjer ga je, v času druge intifade, oblegala izraelska vojska. Kot piše v poročilu švicarskih znanstvenikov, je bil zaradi svoje starosti krhek, a na splošno dobrega zdravja in brez posebnih tveganj. Dvanajstega oktobra zvečer pa se mu je po zaužitem obroku zdravje naglo poslabšalo.
Na podlagi simptomov, ki so vključevali slabost, bruhanje in bolečine v trebuhi, je njegov osebni zdravnik sprva ocenil, da je zbolel za trebušno gripo, a ker je iz dneva v dan pešal, zdravniki pa niso našli vzroka za bolezen, so ga konec meseca precej slabotnega posedli na helikopter, namenjen v Jordanijo, od koder ga je letalo francoske vlade odpeljalo v Pariz na zdravljenje v tamkajšnjo vojaško bolnišnico. Tudi prizadevanja francoskih zdravnikov so bila zaman. Arafatu niso mogli ne določiti diagnoze ne ustaviti razvoja bolezni. Kmalu je padel v komo, čez nekaj dni, 11. novembra 2004, pa umrl, star 75 let.
Uradni vzrok njegove smrti je bila kap, a zdravniki po njej niso opravili obdukcije, niti objavili njegovih zdravniških kartotek, kar je le še prililo olje na ogenj sumničenj, da ni umrl naravne smrti. Mnogi Palestinci so sumili, da je bil zastrupljen, na Zahodu so krožile govorice, da je umrl zaradi aidsa, nekateri zdravniki so namigovali na levkemijo, drugi na bolezen, ki se prenaša s hrano, tretji pa na to, da je umrl zaradi starosti.
Leta 2011 se je preiskovanja njegove smrti lotila katarska mreža Al Džazira, ki ji je Arafatova vdova Suha omogočila dostop do zdravniških kartotek pokojnega soproga in nekaterih osebnih predmetov, med drugim tudi do oblek, ki jih je nosil zadnje dni življenja. Katarska televizijska mreža je julija 2012 svoja dognanja objavila v dokumentarcu z naslovom Kaj je ubilo Arafata? (What Killed Arafat?), v katerem je med drugim razkrila, da so testi, ki so jih izvedli na švicarskem inštitutu za radiofiziko, pokazali na prisotnost povišanih ravni radioaktivnega polonija 210 v krvi, potu in madežih urina na Arafatovih oblačilih, kar je nakazalo na to, da dolgoletni palestinski voditelj ni umrl naravne smrti. Inštitut je sicer sporočil, da njihove ugotovitve niso povsem dokončne in da bi lahko morebiten umor z gotovostjo potrdili le z izkopom Arafatovega trupla, poleg tega pa opozoril, da je polonij hitro razgradljiv, zato bi morali obdukcijo opraviti v nekaj mesecih.
Dokumentarec je privedel do preiskave francoskih oblasti in posledično do izkopa Arafatovih posmrtnih ostankov iz mavzoleja v Ramali, ki so ga opravili novembra lani. Vzeli so 60 vzorcev in jih enakovredno razdelili med ekipe švicarskih, francoskih in ruskih strokovnjakov. Slednji bodo svoja dognanja po pričakovanjih objavili kmalu, Francozi pa najverjetneje šele potem, ko bodo zaključili celotno preiskavo o tem, ali je bil Arafat umorjen.
