Barroso za »zelo velik korak« k večji integraciji

Berlin – Države Evropske unije bi morale dovoliti nadzor nad svojimi velikimi bankami, in če bo po Barrosovem, se bo to zgodilo že prihodnje leto. Za predsednika evropske komisije Joséja Manuela Barrosa je »zelo velik korak« k večji integraciji ena najpomembnejših lekcij sedanje krize.

Predsednik evropske komisije mora že računati, da nekaterih držav pri skupnem nadzoru nad bankami in finančnimi trgi ne bo zraven. Finančni minister Velike Britanije George Osborne je jasno povedal, da se ne bodo pridružili nobeni vseevropski bančni uniji, pa čeprav po Barrosovem prepričanju zanjo niti ne bi potrebovali sprememb v evropskih pogodbah. A bi vseeno uvedla vseevropsko varščino za denar varčevalcev in reševalni sklad, ki bi šel k bankam neposredno in ne po ovinku prek državnih administracij. Mnogi ekonomisti opozarjajo, da je na evrskem območju nujno presekati povezavo med bančno neodgovornostjo in odgovornostjo držav, ki zdaj plačujejo za bančne grehe, Barroso pa verjame, da je sedanja kriza izučila vse. »Evropski projekt je vedno napredoval po korakih in tako moramo tudi nadaljevati, le da zdaj potrebujemo zelo velik korak,« je dejal predsednik evropske komisije. »Ali bo Evropa stopila naprej ali pa bo tvegala razdrobitev,« je Barroso izjavil v pogovoru za Financial Times.

José Manuel Barroso s svojim pozivanjem k vseevropskemu nadzoru nad velikimi bankami spet nagovarja nemško kanclerko Angelo Merkel, ki ima po prepričanju večine strokovnjakov v rokah ključ za rešitev evrske krize. Tudi kanclerka pogosto govori o postopnih korakih za rešitev evrske krize, v televizijskem nastopu minuli teden pa je celo poudarila, da bodo morda eni šli naprej hitreje kot drugi, tako kot pri skupni evropski valuti in schengenskem sporazumu. V Bruslju pa se bojijo, da bo Berlin vendarle vztrajal pri hkratni preureditvi vse evrske in evropske politične arhitekture. Nemčija se namreč bolj kot vsega boji položaja, v katerem bi jo lahko tisti, ki so veliko slabše od nje poskrbeli za svoj razvoj, z vseh strani izsiljevali z varščinami za svoje dolgove.

Čas za akcijo

V Evropi in svetu je veliko takšnih, ki verjamejo, da ni več veliko časa za razmišljanje, ampak je potrebna akcija. Ameriški ekonomist Nouriel Roubini, ki je bil med redkimi znanilci ameriške nepremičninske krize, tako verjame, da bi nenadzorovani kaos ob grškem izhodu iz evra porušil vso skupno valuto, saj bi varčevalci takoj začeli prazniti tudi portugalske, španske in italijanske banke. Po njegovem prepričanju je treba Grčijo ali ohraniti v evrskem območju ali pa poskrbeti za nadzorovan odhod, oboje bi bilo po Roubinijevem prepričanju precej ceneje tudi za Nemčijo. In res zdaj Moody's tudi tej državi v primeru grškega izhoda iz evra napoveduje nižanje bonitete.

Mnogi zdaj v Nemčiji verjamejo, da bo za delovanje skupne evropske valute potrebna korenita omejitev nacionalnih suverenosti. »Med krizo smo spoznali, da ima kratke noge tradicionalno stremljenje posameznih držav in vlad k še posebno lepim uspehom, pa čeprav z malo brezobzirnim tekmovanjem z drugimi državami,« menijo uvodničarji časopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung in navajajo grško siljenje v evro, irsko ponašanje s statusom evropskega tigra in špansko nepremičninsko norijo. Dolžniška kriza, ki so jo utemeljili nacionalni parlamenti, je po njihovem prepričanju Evropejcem odprla oči, da častihlepje in prizadevanje za dobiček posameznih držav potrebuje regulacijo (samo)nadzora – od proračunov prek bančništva so zaščite potrošnikov. »Suverenost je utemeljena samo tedaj, ko smo pripravljeni tudi sami potoniti.«

Pozor pred napačno razumljeno solidarnostjo

Tudi nekdanji vrhovni ekonomist evropske centralne banke Otmar Issing ne verjame, da so krizo zakrivili špekulanti in bonitetne hiše, ampak jih je kar vsaka prizadeta država sama z dolga leta previsokimi plačami, še posebej v javnem sektorju, ali pa z neobrzdanim bančnim podeljevanjem posojil, rigidno ureditvijo trga delovne sile, preveč zaprtimi trgi in nesposobnostjo politike. Sedanji predsednik frankfurtskega Centra za finančne študije pa svari tudi pred napačno razumljeno evropsko solidarnostjo, ki bo po njegovem prepričanju Nemce še bolj oddaljila od evropske ideje. V to kategorijo zanj sodi vse od evrskih obveznic do sedanjih zamisli bančne unije, ki bi prineslo le druge (nemške) varščine za dolgove vseh. Nemčija bi izgubila svoj finančni ugled in pridobila visoke obresti za prodajo dolga, na koncu pa morda še vse izgube držav, ki se spet ne bodo držale dogovorjenega. Na koncu bodo državljani dobili visoke davke in skrčeno državo blaginje. »Zakaj bi morali nemški, francoski ali finski varčevalci reševati slabo gospodarjenje in visoke bonuse bankirjev v drugih državah?«

Zagotovo tudi veliko običajnih Nemcev ne verjame, da bi lahko še več pristojnosti za evropsko komisijo, ki se je po ekonomistovem prepričanju že prepogosto osramotila z dvomljivimi rešitvami problemov, pripomoglo k reševanju evrske krize, prav tako ne reševanje ponavljajočih se gospodarskih in finančnih grešnikov. Ni še jasno, kako lahko tako različni pogledi najdejo skupno rešitev, pa čeprav nihče ne dvomi, da jo Evropa nujno potrebuje.