Bela hiša brska po pozabljenih zelenih obljubah

New York – Ameriški predsednik Barack Obama bo ponoči po slovenskem času s tradicionalnim letnim nagovorom kongresa o razmerah v državi razkril svoje politične cilje v prihodnjih štirih letih. Njegov veliki dolg prvega mandata je povsem pozabljena okoljska politika, zato zeleno obarvani Američani pričakujejo, da bo vsaj v drugo energetsko razsipno državo popeljal v do okolja prijaznejšo smer.

Energetska in okoljska politika stanovalca Bele hiše se je v minulih štirih letih dramatično presukala. Od pozivov k daljnosežnim spremembam zakonodaje na področju podnebnih sprememb leta 2009 lani ni ostalo skoraj nič, predsednik je pred letom z vsem srcem zagovarjal uporabo zemeljskega plina, kljub številnim pomislekom o okoljsko spornem črpanju iz skrilavcev.

Z nastopom drugega mandata in brez volilnih preračunavanj, ki so zaznamovala delo predsednika v prvem, naj bi Bela hiša znova ozelenela. Obama je že ob januarski prisegi velik dela govora namenil boju proti podnebnim spremembam, neimenovan visoki uradnik iz predsednikovega kroga pa je zelenim lobističnim skupinam tudi pred nocojšnjim nagovorom obljubil, da jim »bo všeč, kar bodo slišali«. Predvsem naj bi predsednik zagovoril, da ne bo več prelaganja odgovornosti na kongres, pač pa naj bi obljubil aktivno delo izvršne oblasti.

Realisti trdijo, da so neposredni predsedniški ukazi edina politična realnost za izvajanje zelene politike, saj ji republikanska desnica ostro nasprotuje, nad njo niso navdušeni niti demokratski politiki iz premogovnih držav. Ukinitev okoljske agencije je bila skupna točka skoraj vseh predsedniških kandidatov desnice, velik del republikanske stranke še vedno meni, da je govorjenje o podnebnih spremembah izmišljena zarota liberalne levice, ali pa vsaj močno dvomijo v povezavo med človeško dejavnostjo in segrevanjem ozračja.

Zeleni bi idealista

Obama je leta 2009 pozval kongres, naj sprejme shemo za omejevanje in trgovanje z izpusti s toplogrednimi plini. Kljub večini v obeh domovih kongresa je zakon, ki ga je spodnji dom sprejel, odmrl v senatu, saj demokrati niso imeli absolutne večine (60 glasov v stočlanskem domu), s katero bi preprečili blokado desnice. Podobno usodo sta doživela njegov predlog za spodbujanje čistih virov energije ter zahteva za ukinitev davčnih olajšav naftni industriji. Tudi poziv, naj do 2015 na ceste postavijo milijon električnih vozil, je ob ob šibki prodaji vse bolj oddaljeni sen.

Še več, zagotovila predsednika, da so v zadnjih letih »dovolili vrtanje na milijonih hektarjev ter da bodo raziskave dovolili na 75 odstotkih možnih lokacijah v globokem morju«, so sprožila upor na zeleni levici. »Morda ni pravično, da ga kritiziramo zaradi neizpolnjenih obljub o obsežni zakonodaji na področju podnebnih sprememb. Toda povsem legitimna je kritika njegovih protislovnih energetskih stališč, še posebej usmerjenost v nafto in zemeljski plin,« trdi Tyson Slocum, vodja energetskega programa v nevladni organizaciji Public Citizen.

Po Slocumovih besedah je Obama osebno sicer zavezan skrbi za okolje in podnebnim spremembam, toda vedno deluje v previdnem okvirju politično možnega in ni drzen pri oblikovanju politike. »To je povzročilo precejšnjo jezo in nezadovoljstvo pri okoljskih skupinah, čeprav je predsednik po svoje ujetnik kongresa,« meni Slocum. Tudi David Leonhardt iz New York Timesa meni, da Obama kljub obetavnim napovedim ne more ponuditi velikih sprememb. Po njegovih besedah lahko mora pričakujemo uvedbo ukrepov za omejitve izpustov iz premogovnih elektrarn, ki prispevajo tretjino ameriških toplogrednih plinov.

Gospodarske težave

V državi, ki ob petih odstotkih prebivalstva na planetu uporabi petino vse proizvedene energije (največji porabnik je zadnja leta Kitajska, ki porabi približno 4 odstotke več kot ZDA, toda te porabijo na prebivalca dvakrat več kot EU in štirikrat več kot Kitajska), spremembe v obnašanju ne bo prinesla politika, pač pa težave, ki se kopičijo. Celinske ZDA so lani dosegle vročinski rekord, vseh 13 najbolj vročih let na planetu smo zabeležili po 1998. Posledice divjanj narave se stopnjujejo, po viharju Sandy so o podnebnih spremembah govorili celo na desnici.

Huda suša je zdesetkala lanski pridelek koruze, zaradi česar se je njen cena močno povišala, pretres za celotno ameriško prehrambeno verigo šele prihaja. Nižja vodna gladina je omejila prevoze po ameriški »vodni avtocesti«, sistemu rek in prekopov, ki Mehiški zaliv na jugu povezuje z Velikimi jezeri na severu. Ironija je, da onesnaženje zaradi kurjenja fosilnih goriv najbolj načenja industrijo, ki ga povzroča, naftarje in termoelektrarne. Te nimajo dovolj vode za hlajenje, medtem ko višja gladina morja in neurja ogrožajo naftno infrastrukturi, še posebej v Mehiškem zalivu.

»Vse to nam daje jasni sliko, kaj prihaja. Ni dvoma, da bomo priča še več podobnim dogodkom, ki bodo neposredno vplivali na gospodarstvo in na potrošnike,« napoveduje energetska analitičarka Susan Tierney in nekdanja uradnica na ameriškem ministrstvu za energijo. »Najmočnejši argument za agresivne gospodarske ukrepe ob spremembah podnebja ne bodo koristi zelenih delovnih mest, pač pa dejstvo, da gospodarstvo ne more dobro delovati v svetu suš, orkanov in vročinskih valov,« trdi tudi David Leonhradt.