Tiskane izdaje
New York – Redki so trenutki, ko Bela hiša potrebuje pomoč Irana. Toda današnji začetek drugega kroga pogajanj o iranskem jedrskem programu je za predsednika Baracka Obamo priložnost, da z uspešno sklenjenim sporazumom vsaj za hip odvrne pozornost od nevšečnosti doma. Pri tem se sooča z ameriško javnostjo, ki vse manj pozornosti posveča tujini, ter Izraelom, ki silovito lobira proti (sedanjemu) dogovoru.
Predsednik je včeraj v Belo hišo povabil vodilne demokrate in republikance iz senata ter jih prepričeval, naj ne popustijo jastrebom znotraj lastnih vrst, ki zahtevajo zaostritev sankcij. Članom odborov za bančništvo, zunanjo politiko, obrambo in obveščevalno dejavnost je pojasnjeval, zakaj bi to Iran odvrnilo od pogajanj, ne pa jih prisililo k večji popustljivosti, kot trdijo zagovorniki zaostrovanja. Po njegovem bi v skrajnem primeru lahko celo povzročilo razpad sedanje mednarodne koalicije, ki pritiska na Iran.
Tokratna pogajanja v Ženevi sicer potekajo na nižji diplomatski ravni in z nekoliko manj vnaprejšnjega optimizma, potem ko so pred poldrugim tednom zunanji ministri že (zaman) odhiteli v Švico podpisovat sporazum. Ta naj bi v zameno za omiljene sankcije za pol leta zamrznil iranski jedrski program in dal čas za oblikovanje dokončne rešitve. »Nimam posebnih pričakovanj, razen da se bomo pogajali v dobrem duhu in poskušali skleniti dogovor. Upam, da Iran razume pomembnost trenutka in da je pripravljen ustvariti dokument, ki bi svet prepričal o miroljubnosti (njihovega jedrskega) programa,« je previden zunanji minister John Kerry.
Dolga roka Izraela
Bela hiša hkrati poskuša omiliti posledice lobiranja izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja, ki je v nedeljo znova poudarjal, da so sedanje sankcije močno ohromile gospodarstvo Irana, zato bi njihovo popuščanje omogočilo režimu v Teheranu, da znova zajame sapo. Pri tem uporablja svoje zveze v kongresu in lobira, naj ta še privije pritisk. O tem na glas že govori predsednik senatnega odbora za bančništvo demokrat Tim Johnson. Republikanski senator Lindsey Graham napoveduje, da bodo ostrejše sankcije morda z amandmajem dodali v zakon o obrambni politiki, o katerem bodo začeli razpravljati ta teden.
Razkorak med sicer tesnima zaveznicama ZDA in Izraelom nekateri opisujejo kot najglobljega v zadnjih tridesetih letih, pri čemer ne gre samo za odraz precej napetih odnosov med Obamo in Netanjahujem. Vladi loči temeljna usmeritev, kako se lotiti iranskega jedrskega problema: za Washington je dovolj, da prepreči nastanek iranske jedrske bombe, Jeruzalem hoče odstraniti vse možnosti, da bi jo zgradili v prihodnosti, kar pomeni razgradnjo skoraj celotnega jedrskega programa.
Sklenitev delnega dogovora bi močno zmanjšala verjetnost za ameriško vojaško posredovanje v prihodnjih mesecih, Izrael pa se noče tako hitro odreči vojaški možnosti. Tokrat mu ob strani stoji celo nekdanja zaprisežena nasprotnica Savdska Arabija, ki jo je prav tako strah morebitnega jedrskega orožja v rokah iranskih šiitskih mul. Kar je zanimiva ironija, saj je bil podobno silovit spor med Izraelom in ZDA leta 1981, ko je Bela hiša Ronalda Reagana kljub ostremu nasprotovanju Jeruzalema Savdski Arabiji prodala letala za nadzor zračnega prostora AWAC.
Ključni točki v pogajanjih 5+1 (pet članic varnostnega sveta in Nemčija) s Teheranom sta zahteva slednjega, naj jim priznajo pravico do bogatenja urana kot gorivo za jedrske elektrarne, ter vprašanje jedrske elektrarne s težko vodo v Araku. Njeno delovanje bi namreč na leto proizvedlo dovolj plutonija za izdelavo dveh jedrskih bomb. Ob tem Bela hiša dokazuje, da izraelsko izhodišče »vse ali nič« ne deluje. Ko je svet leta 2003 zavrnil ponudbo Irana, da omeji jedrski program, in poostril sankcije, je imel Teheran 164 centrifug za bogatenje urana, danes jih ima 19.000.
Realnost Bližnjega vzhoda
Pogajalski proces je prežet tudi s političnimi razmerami v Izraelu in ZDA. Netanjahu je svojo vlado zgradil na ostri retoriki in boju proti iranski jedrski grožnji, Obama ob hudih domačih težavah nujno potrebuje odmeven uspeh. Reforma zdravstvenega zavarovanja se resno maje, poskus zaostritve nadzora nad orožjem je pogorel že v demokratskem senatu, reforma priseljevanja se je zataknila v republikanskem spodnjem domu kongresa. Poleg tega ameriški predsedniki po tradiciji v drugem mandatu več pozornosti namenijo tujini, saj doma izgubljajo vpliv na politiko.
Pričakovanja Bele hiše, da bi preboj v iranskih pogajanjih prinesel nekaj olajšanja v zanjo poraznih anketah javnega mnenja, senči dejstvo, da je Američanom vse manj mar za svet okoli njih. Če je še leta 2007 40 odstotkov vprašanih menilo, naj se predsednik bolj osredotoči na zunanjo kot domačo politiko (to je podprlo 39 odstotkov), je letos slika povsem črno-bela. Ogromna večina (83 odstotkov) daje poudarek domačim zadevam, le še šest odstotkov bi se posvečalo tujini.
Poleg tega Patrick Clawson, strokovnjak za Iran na washingtonskem Inštitutu za bližnjevzhodno politiko, opozarja, da bi tudi podpisan dogovor ne pomenil jasne zmage. Po njegovih besedah so pričakovanja ZDA in Irana tako različna, da bi sedanja kriza samo potonila pod površino. »Tudi predhodni predsedniki so na Bližnjem vzhodu iskali rešitev za svoje (domače) težave, a se je ta izkazal za regijo razblinjenih pričakovanj,« meni Clawson.
