»Berlin srečuje velikega mojstra«

Berlin – Z naslovnimi besedami so privrženci iz trimilijonske turške skupnosti včeraj med obiskom v Nemčiji pozdravili­ turškega ministrskega predsednika. Boren izkupiček pogovorov z nemško kanclerko­ in demonstracije nasprotnikov njegove vladavine pa dokazujejo, da je Recep Tayyip Erdoğan zdaj oslabljen doma in v tujini.

Turški premier tudi tokrat ni dobil podpore Nemčije za čim hitrejši vstop svoje države v EU, pa naj je še tako pozival, da ne potrebuje le Turčija Evropske unije, ampak tudi Evropska unija Turčijo. Pogajanja o približevanju se vlečejo že leta, celo desetletja, turški premier pa poudarja, da je 77-milijonska država v zadnjih letih doživljala eksplozivno gospodarsko rast, bruto domači proizvod in izvoz sta se početverila, brezposelnost pa zmanjšala. A tudi Erdoğan dobro ve, da se položaj prav v času njegovega obiska hitro slabša, skupaj z nekaterimi drugimi valutami dosedanjih hitro razvijajočih se držav te dni močno izgublja tudi turška lira, brez prepričljive gospodarske rasti pa Erdoğan izgublja enega od najpomembnejših adutov za prepričevanje dvomljive Nemčije.

Krščanskodemokratska stranka kanclerke Angele Merkel je te dni objavila osnutek programa pred evropskimi parlamentarnimi volitvami, v katerem ne omenjajo niti tako imenovanega privilegiranega partnerstva s Turčijo, članstvo te države v Evropski uniji pa izrecno zavračajo. Vse, kar je turški premier­ slišal od gostiteljice, je bila zato zavezanost k »procesu, ki je usmerjen k rezultatom«, in to še posebej pri državljanskih svoboščinah in neodvisnem pravosodnem sistemu. Angela Merkel ve, da velika muslimanska država, ki jo mnogi v njeni krščanskodemokratski stranki zavračajo tudi iz kulturnih razlogov, še ne izpolnjuje temeljev sekularnih zahodnih civilizacij, naj je to odnos do drugih verstev, manjšin ali do političnih nasprotnikov. Erdoğanova vlada je pravkar zamenjala stotine policistov in tožilcev, ki so odkrivali razpredeno korupcijo med njegovimi ministri in tesnimi sodelavci, nekateri omenjajo celo njegovega sina, poleti pa je policija nasilno obračunavala z miroljubnimi demonstranti.

Socialdemokratska stranka, ki v Nemčiji vlada skupaj s CDU, je turškemu vstopu v EU bolj naklonjena in zunanji minister Frank-Walter Steinmeier verjame, da morajo vrata tudi za to državo ostati odprta. A so tudi pri SPD zaskrbljeni zaradi nedavnega notranjepolitičnega zaostrovanja v Turčiji, mnogi v Nemčiji celo dvomijo, da si Erdoğan res želi hitrega vstopa svoje države v EU. Opozarjajo, da bi resno približevanje Uniji zahtevalo konec avtoritativnega vladnega obnašanja, tega pa še ni videti. Če bi Turčija res naredila velike korake naprej pri teh vprašanjih, bi morala biti zadovoljna tudi Nemčija. V omenjenem osnutku CDU pred evropskimi parlamentarnimi volitvami priznavajo strateško in gospodarsko pomembnost Turčije, Zahod pa bi si zelo želel muslimanske države, ki bi sprejemala njihovo razumevanje politične in gospodarske kulture.

Tokrat brez Erdoğanovih dvomljivih zahtev

Turčija je za zdaj še daleč od tega cilja, premier Erdoğan pa za svoje težave še vedno išče grešne kozle povsod drugod, le pri sebi ne. Islamskega pridigarja Fethullaha Gülena obtožuje, da je infiltriral svoje privržence v turško policijo in pravosodje. V tako zapletenem domačem položaju in pred pomembnimi volitvami je prišel turški premier v Nemčijo iskat tudi podporo turških priseljencev. Na predsedniških volitvah bodo zdaj lahko volili tudi Turki, ki živijo v tujini, in tudi zato Erdoğan tokrat v Berlinu ni izzival z dvomljivimi zahtevami tako kot med prejšnjimi obiski. Med zadnjim obiskom je od turških družin zahteval, naj otroke najprej učijo turščine in šele potem nemščine, čeprav je nemške Turke pozval, naj berejo Hegla, Kanta in Goetheja. Vse meje pa je prestopil pred šestimi leti, ko je v Kölnu pred 16.000 privrženci asimilacijo turške skupnosti v Nemčiji imenoval zločin.

Če se že zaveda, da Nemčije ne bo tako hitro prepričal o podpori turškemu vstopu v EU, si turški premier želi vsaj odprave vizumov za vstop v to državo. A tudi tu so nasprotovanja v Nemčiji velika. Mnoge jezijo že številne zahteve bolj radikaliziranih sedanjih turških prebivalcev, med njimi ustoličenje islamskih praznikov za državne, islamske molilnice v javnih šolah, bolnišnicah in vojski, dovoljenje učenkam v javnih šolah, da se med poukom plavanja pokrivajo z burkinijem. Nekateri opozarjajo tudi na nasprotni vpliv: številni nemški Turki so strpnejši v svojih verskih prepričanjih in lahko vplivajo tudi na dogajanje v prvotni domovini.