Tiskane izdaje
Predčasne volitve bi se tudi tokrat zgodile po starem volilnem zakonu, ki mu pravijo »prašičji«, saj je bil pripravljen za razmere dvopolne Italije, te pa ni več.
Vodilna desničarska stranka Ljudstvo svobode svoj odhod iz vlade (v njej je Berlusconijev pribočnik Angelino Alfano podpredsednik, pet pa je bilo ministrov) opravičuje z Lettovo nesprejemljivo ekonomsko in fiskalno politiko. Berlusconijeva stranka formalno nasprotuje predvsem povečanju davka na dodano vrednost, ki se bo jutri dvignil z 21 na 22 odstotkov. To bo Italijane povprečno stalo 350 evrov na leto. Vztraja tudi pri dokončni odpravi zakona o davku na nepremičnine, ki je z Montijevim zakonom zajel še tako imenovano »prvo hišo«, v kateri lastnik stanuje. Ob prvem plačilu letos spomladi so bili zaradi tega najbolj prizadeti manj premožni, drugo plačilo pred koncem leta pa kljub načelni odpravi zakona prav zaradi padca vlade še visi v zraku.
V resnici, tako trdijo poznavalci razmer, je obramba interesov državljanov le slab izgovor za prave vzroke spopada na vrhu in krizo vlade. Temeljni razlogi za nove pretrese so bolj osebne kot splošno državne narave. Kot že tolikokrat prej gre za »reševanje vojaka Silvia«, ki je v svoji dvajsetletni politični karieri dočakal že 50 sodnih procesov.
Silvio Berlusconi, ki ga je sredi poletja doletela prva pravnomočna obsodba zaradi korupcije in davčne utaje, je s svojimi podaniki v vladi Enrica Lette zdržal pet mesecev. Odkar je vrhovno sodišče potrdilo kazen štiri leta zapora, je poskušal vse, da bi ga ves politični svet v Rimu, s predsednikom republike Napolitanom na čelu, pomilostil in rešil težav.
Najprej se je boril za to, da bi ostal senator, ker bi se tako obdržal na sceni. Ko pa ga je senatna komisija pred dnevi obsodila (še ne dokončno) na izgon iz zgornjega doma, s tem pa v hišni pripor ali na družbeno koristna dela, se je najprej na videz prilagodil razmeram, potem pa kot »stari kajman« udaril z repom. Če senata ni, ga namreč ne morejo izključiti, do naslednjih volitev ostane senator, potem bo gotovo še enkrat izvoljen.
Odhod iz koalicije je sicer lahko le še zadnji obupani poskus moledovanja in pritiskov za pomilostitev, bolj verjetno pa je, da je začetek nove hude politične krize, ki bi bila za italijansko gospodarstvo lahko usodna.
Še ta teden
Dolgoročno verjetno tudi nova skrpana koalicija ne bi bila pravšnja rešitev. Če bo Berlusconi dovolil svojim umirjenim politikom sodelovati v novi koaliciji, bo umiranje vlade samo podaljšal.
Kljub pričakovanemu odhodu Berlusconijevih poslancev in senatorjev »na Aventin«, kakor rečejo bojkotu še iz rimskih časov, parlament v Rimu še vedno lahko deluje. Leva sredina ima v poslanski zbornici absolutno večino – zahvaljujoč prav Berlusconijevemu volilnemu zakonu, ki zmagovalcu podarja večino, četudi je morda dobil le odstotek več od poraženca. V senatu nima večine nihče, vlada je brez koalicije skoraj paralizirana.
Demokratska stranka je znotraj razklana, na jastrebe in golobe pa je razdeljeno tudi Berlusconijevo Ljudstvo svobode, ki se spet obnavlja in ponovno rojeva kot gibanje Naprej, Italija. Panorama je negotova tudi zato, ker nikomur ni jasno, kako bi se na novih volitvah odrezalo Gibanje pet zvezd, najmočnejša posamezna stranka to pomlad.
Nove volitve, od prejšnjih je minilo samo sedem mesecev, bi spet presekale in izničile vse Montijeve in Lettove reformne poskuse in varčevalne ukrepe.
