Bi sprejeli sirske begunce? Ne, tega pa ne!

Ne mine dan, da iz ust evropskih politikov ne bi slišali, kakšne grozote se dogajajo v sirski državljanski vojni, kako šokantna je za Evropo tamkajšnja humanitarna katastrofa in koliko beguncev je moralo zapustiti državo. Ko bi bilo treba te begunce sprejeti, pa večina članic takoj pripre vrata.

Število ljudi, ki so bili na svetu prisiljeni zapustiti domovino, se je po najnovejših podatkih OZN lani močno povečalo in je največje, odkar ga spremljajo uradne statistike. Na svetu je tako na begu že skoraj 232 milijonov ljudi ali trije odstotki svetovnega prebivalstva. Vzroki so v večini primerov krize, diktatorji, oboroženi konflikti, za pravi eksodus pa vedno poskrbijo take krvave državljanske vojne, kot je ta trenutek sirska.

Iz Sirije je zaradi vse hujšega klanja pobegnilo že več kot dva milijona ljudi. Zatekli so se predvsem v sosednje države, v Turčijo, Libanon, Jordanijo in Irak, več kot sto tisoč beguncev je sprejel tudi Egipt. Po enem izmed programov urada Združenih narodov za begunce (UNHCR) naj bi zaradi vse hujše stiske, v kateri so se zaradi beguncev znašle sirske sosede, na pomoč priskočila tudi Evropa. Za razliko od Libanona, kamor se je po podatkih UNHCR zateklo že skoraj 750.000 sirskih beguncev, Turčije in Jordanije, ki sta jih sprejeli vsaka približno pol milijona, ter Iraka (170.000) naj bi vse članice EU skupaj dovolile prihod približno 10.000 sirskim ubežnikom. Kar je v primerjavi sirskimi sosedami prava malenkost. Toda članice EU so se bile celo o tej številki menda pripravljene pogajati s precejšnjo nejevoljo. Privolile naj bi šele po obupanih pozivih sirskih sosed, ki ne vzdržijo več pritiska, in skorajda rotenju urada ZN za begunce. Pričakovano velikodušnost sta po pisanju medijev pokazali le Nemčija in Švedska. Prva je bila v okviru posebnega programa ZN pripravljena sprejeti kar polovico predvidenih prišlekov (5000 od 10.000), čeprav že ima približno 15.000 azilantov, Švedska pa je v okviru pomoči vsem Sircem v državi ponudila, da lahko ostanejo neomejeno dolgo.

Večina drugih članic Unije se je odzvala veliko bolj zadržano. Največkrat so se poskušale »skriti« za finančno pomoč, ki jo je EU v višini 1,5 milijarde evrov odobrila kot pomoč sirskim z begunci prenapolnjenim sosedam, kajti v Uniji tudi zaradi krize očitno nikomur ni do sprejemanja novih beguncev. Ti po eni strani pomenijo dodatno finančno breme za državo, po drugi strani vladajočim politikom v kriznih časih ne prinašajo prav nobenih političnih točk (prej narobe), marsikje pa v državo vnašajo še strah pred islamskim ekstremizmom.

Celo tako velikih in še vedno gospodarsko močnih članic Unije, kot sta Velika Britanija in Francija, ni bilo mogoče prepričati, da bi bili pripravljeni vzeti kaj več kot vsaka po 2000 sirskih beguncev. Kar je, milo rečeno, sramotno. Namesto o tem, kako pomagati, so se celo v evropskem parlamentu razvnele polemične razprave o tem, kako da je sedanja delitev begunskega bremena v EU že dolgo nepravična in zakaj da bi se morala Unija končno enkrat dogovoriti o ustreznejši razdelitvi prišlekov, ki bi upoštevala gospodarsko moč in število prebivalstva.