Bližina, ki nas ločuje
»La distancia que une.« »Razdalja, ki nas povezuje.« Tako se imenuje skulptura Manola Paza, ki je svoj prostor našla pred mestno hišo v Madridu. Težke kamnite plošče so med seboj povezane tako, da se vzajemno podpirajo, kot da ena brez druge ne bi mogle biti tukaj in privlačiti poglede mimoidočih. In prav ta občutek razdalje in povezanosti je tisto, zaradi česar je ta skulptura lepa, skorajda poetična. Če bi plošče nepravilnih oblik ločili in razpostavili po trgu, bi bile zgolj kup nekoristnega kamenja.
S Pazovo »povezano razdaljo« sem začela zato, ker simbolizira projekt skupine novinarjev z ameriškega National Public Radia (NPR), ki so slikovito povezali tiste točke, v katerih je najbolj boleče občutiti posledice podnebnih sprememb in iz katerih se posledično odpravlja na pot veliko beguncev, in točke, ki so si jih ti nesrečneži izbrali za cilj, v katerih pa vse močneje narašča politični ekstremizem, prepleten z rasizmom in šovinizmom ter prehajanjem oblasti v roke skrajne desnice.
Odpravili so se iz Senegala, katerega obale golta ocean, ki vse bolj narašča, in to tako, da imajo ljudje – ki so se naselili tik ob morju, ker je mogoče neposredno ob njem najlažje blažiti revščino – med visokimi plimami noge v vodi.
»Nihče ne bo obsedel na ladji, ki se potaplja,« je neka senegalska funkcionarka dejala novinarjem, ki so migrantom sledili na poti od potapljajoče se domovine skozi Maroko vse do Španije. Zgodba je zelo zapletena in boleče preprosta. Tam, kjer so podnebne spremembe prišle do hišnega praga, in ponekod je dobesedno tako, se revščina prepleta s kriminalom in korupcijo, tako da postajajo »občutljive skupine« še bolj ranljive, vse dokler ne ugotovijo, da je nastopil zadnji trenutek za odločitev: ali bodo ostali tukaj, čeprav postaja življenje nevzdržno, ali bodo odšli, čeprav vnaprej vedo, da ne bodo dobrodošli.
In tako se v Evropi dviga drugi val proti migrantom naperjene desnice. Države, ki so bile do zdaj zgled socialne demokracije, pred begunci zapirajo svoja vrata. Desničarska vlada na Švedskem, na primer, je število azilantov, ki jih bo sprejela v okviru razporeditve znotraj Evropske unije, zmanjšala na zgolj 900 posameznikov na leto, s tem da jim bo zagotovila kar najmanjši odmerek pravic od vseh tistih, ki jih predpisuje EU. Švedski demokrati, katerih korenine segajo globoko v fašistično ideologijo, so po septembrskih volitvah postali druga največja stranka. Nato pa je v torek vlada skrajne desnice dobila podporo večine poslancev italijanskega spodnjega doma, voditeljica postfašistične stranke Bratje Italije Giorgia Meloni pa je postala prva premierka v zgodovini te države.
»Bližina, ki nas ločuje,« sem pomislila v tem trenutku. In zdaj čakamo na to, kako bodo glasovali Španci, najprej maja prihodnje leto na občinskih volitvah, nato pa decembra še na parlamentarnih, in ali bo ta novi val desnice preplavil celotno Evropo – v veliko veselje Vladimirja Putina in Xi Jinpinga, ki sta vanj tudi veliko vložila … čeprav nikogar ne krivimo za tisto, kar se je začelo z našimi lastnimi dimniki, avtomobili, termoelektrarnami in vsemi drugimi viri onesnaževanja, zaradi katerih se dvigajo oceani in vdirajo v domove revežev, ki morajo pobegniti. Kam, če ne k nam, in kako, če ne po tem nesrečnem krogu, ki povezuje podnebne spremembe in neofašistično ideologijo, ki ji nočemo in ne smemo dovoliti, da bi ljudem, preplašenim zaradi inflacije, jedrske bombe, koronavirusa, nizkih pokojnin, ekonomske recesije in družbene apatije, »pojasnila«, da so za vse krivi imigranti drugačne barve kože.
Darilo z juga Azije?
»Še eno darilo naši naciji za divali: Rishi, ki je indijskega rodu, bo vladal belcem.« S temi besedami je največji indijski časnik v hindujskem jeziku Dainik Bhaskar komentiral razglasitev Rishija Sunaka za premiera Velike Britanije.
V ponedeljek se je v resnici začel največji indijski tradicionalni praznik divali, ki slavi zmago luči nad temo, Rishi Sunak pa je bil naslednji dan imenovan za stanovalca Downing Streeta 10. Tretjega v kratkih, a turbulentnih sedmih tednih.
Za Indijce je bilo še precej bolj zanimivo to, da je njihov Rishi hinduist – kot to piše zgodovinar Samir Shah v britanskem tedniku The Spektator –, ki je pred svojo pisarno ob prazniku divali prižigal svečke, v sami pisarni pa postavil manjši oltar.
»To je dokaz, da smo se povsem sprostili v različnih kulturah in načinih življenja,« je malce sarkastično zapisal dr. Samir Shah.
Se pa Shah sprašuje, kako bo hinduizem oblikoval Sunakovo opravljanje funkcije premiera, in dodaja, da to še zdaleč ni miroljubna vera. Prav sveta knjiga Bhagavadgita, na kateri je novi premier držal dlan, ko je prisegal, spremlja pogovor med bogom Krišno in princem Ardžunom, in to na bojišču. Ardžuna, ki vodi bitko proti svojim prijateljem in sorodnikom, vpraša Krišno, ali bi moral ustaviti vojno, božanstvo pa je odločno: vse jih mora pobiti. In Ardžuna to tudi stori. To je, pravi Krišna, njegova dharma.
Morda zaradi tega ni najpomembnejše to, da je Sunak prvi »obarvani« premier v zgodovini Združenega kraljestva, kot se politično korektno izraža britanski rasizem, temveč to, da je prvi hinduist na hišni številki 10.
Kaj se lahko on nauči iz Bhagavadgite? Prava lekcija ni to, da je ubijanje dobro, pravi Shah, temveč to, da je dolžnost – dharma pa je v hinduizmu verski zakon, ki določa vedenje posameznika – pomembnejša od vsega, tudi od pacifizma, ljubezni in prijateljstva. Kako bo to vplivalo na Sunakovo politiko, ki jo je začel poudarjati, reforme, ki jih napoveduje, pa tudi na boj za obstanek na spolzkem stolu? In kdo bodo prijatelji in sorodniki, ki jih bo moral Rishi Ardžuna pobiti, ker to zahteva božanstvo obstoja kraljestva, ki si nikakor noče priznati, da ni več močno?
Vznemirljiva novica je, da se Sunak ne bo udeležil podnebne konference ZN, ki bo prihodnji mesec v Šarm el Šejku. Pomembnejše so domače zadeve, vključno z izrednim proračunom, ki ga je treba uskladiti do 17. novembra. To ne pomeni, da njegova vlada ne namenja velikega pomena boju proti podnebnim spremembam, je zapisano v sporočilu, vendar je ta odločitev kljub vsemu veliko razočaranje. V tem trenutku namreč ne sme biti nič pomembnejšega od tistih petih minut do polnoči, kolikor jih je še preostalo, da se naredi vse, kar je mogoče, da bi se vsaj upočasnili ti podnebni upori, ki na desetine milijonov ljudi preženejo iz njihovih domov. In nato se evropski kristjani poistovetijo s hinduisti z mečem v roki in nič več ni niti kančka miroljubnosti, sočutja in ljubezni do človeškega bitja, ki mu je morje poplavilo dom.
Socializem z doktoratom
Veliko se je pisalo o številnih vidikih 20. kongresa Komunistične partije Kitajske (KPK), je pa še vedno ostalo premalo jasno, kako bo absolutizem partijskega voditelja Xi Jinpinga vplival na stališče Pekinga do podnebnih sprememb.
Kitajska je ostala pri svoji obljubi, da bo dosegla podnebne cilje, je v poročilu zagotovil Xi, kdaj bo druga največja gospodarska sila sveta dosegla vrhunec izpustov ogljikovega dioksida, pa bo odvisno od razvojnega modela, ki ga bo sprejela. Posamezni strokovnjaki predvidevajo, da se bo to zgodilo v prihodnjih petih letih. Nekateri menijo, da je ta napoved preveč optimistična.
Sam Xi je ponovil »dvojni ogljični« cilj: do leta 2030 vrhunec izpustov CO2 (na ravni okoli 12,2 gigatone), do leta 2060 ogljična nevtralnost. Kitajska želi svoj prispevek človeštvu podariti s čisto potjo proti vrhu sveta. In to ji je treba verjeti.
Vendar je za to potrebna znanost. Pravzaprav veliko znanosti. »Kitajska mora na znanost in tehnologijo gledati kot na primarno proizvodno silo, na strokovnjake kot na naš primarni resurs, na inovacije pa kot na naše primarno gibalo rasti,« je dejal Xi. Če je azijska sila do zdaj poskušala dokazati, da lahko svobodni trg obstaja v nesvobodni družbi, potem bo poskušala od zdaj na vse načine dokazati, da lahko znanje cveti – in rojeva obilne plodove – tudi tam, kjer znanstvenikom ni dovoljeno misliti, kar hočejo.
Kaj se lahko naučimo od Kitajske, tudi če je ne želimo za svojo učiteljico? Za začetek jo primerjajmo z Rusijo. Xi morda ni manj nevaren od Vladimirja Putina, pravzaprav je ravno obratno. Tudi on ne mara zahodnih vrednot, prisega, da ne bo nikoli odprl vrat demokraciji in svobodi govora, gradi nov Veliki zid proti »obarvanim revolucijam« in ni kakšen poseben prijatelj svobode. Vendar Xi ve, da se je samo z znanjem mogoče prebijati skozi 21. stoletje.
V letu 2021 je Kitajska porabila 2800 milijard juanov (386 milijard dolarjev) za raziskave in razvoj, kar je znašalo 2,4 odstotka bruto domačega proizvoda. Do leta 2025 bodo ta znesek vsako leto povečali za najmanj sedem odstotkov. Končni cilj je, da tudi na tem področju dosežejo samozadostnost. Kitajska želi izumiti papir, smodnik, kompas in tiskarski stroj 21. stoletja in za to bo plačala, kolikor bo treba. Vprašanje pa je, ali se lahko znanje razcveti v družbi, v kateri ni svobode.
In kaj, če se lahko?
Kaj, če se bo pokazalo, da lahko nedemokratična, avtoritarna in na vsakem koraku cenzurirana Kitajska razvije znanost, potrebno za boj proti podnebnim spremembam? Kaj, če bo prva rešila rebus, ob katerem se Evropa pravkar praska za ušesom: kako najti čista goriva? Kaj, če ji bo uspelo odpraviti onesnaženost in se postaviti na čelo globalne vojske z dharmo, ki jo bo ustoličila za rešiteljico našega planeta?
Kako bi vzpon takšne Kitajske vplival na politični profil Evrope? Bi bil to dodaten izgovor za krepitev desnice? Ali navdih za konsolidacijo levice?
Do zdaj sta Kitajska in Rusija oziroma Xi in Putin vsak iz svojih razlogov negovala evropsko desnico. Putin zato, da bi uničil enotnost EU, Xi pa zato, da bi zmanjšal odpor do njegovih državnih korporacij. A kaj, če se bo zdaj Kitajska pojavila z znanjem, znanostmi in tehnologijami, ki jih Evropa tako eksistencialno potrebuje? In kaj bi se morali iz vsega tega naučiti, česar še nismo vedeli? Da je znanje daleč najpomembnejše? In da nikoli nima ideološkega predznaka? Morda.
