Boj za evropsko Ukrajino: neuspeh na spolzkih geopolitičnih tleh

Bruselj – Ukrajina je pred ­odločilnim korakom: lahko se usmeri proti Evropski uniji­ ali se podredi imperialnemu projektu Vladimirja Putina, je pred tednom dni zapisal ameriški strateg Zbigniew Brzezinski.

Po odločitvi Kijeva, da ustavi priprave na podpis asociacijskega sporazuma z Brusljem, je videti, da je boj za evropsko Ukrajino vsaj »do nadaljnjega« izgubljen. Zato se utegne vrh vzhodnega partnerstva, ki ga prihodnji teden v Vilni pripravlja litovsko predsedstvo EU, končati kot polom. Od velike ideje o Uniji, ki širi svoj vpliv čez vzhodne meje, ne bo ostalo veliko. Ker se je povezovanju z EU že prej odpovedala Armenija, bi po ukrajinskem ne korak proti Bruslju naredili le Gruzija in Moldavija. Le največji optimisti še upajo na preobrat »tik pred zdajci«.

Putinov neprijetni objem

Da EU ne bo mogla sprejeti ponudbe, po kateri bi za tristransko mizo razpravljala o trgovinskih vprašanjih z Rusijo in Ukrajino, je samoumevno. Kaj je spodbudilo predsednika Viktorja Janukoviča,­ da se je raje odločil za Putinov neprijetni objem, ostaja negotovo. Kremelj je bolj ali manj odkrito grozil Ukrajini z negativnimi posledicami – preizkušal je že trgovinske blokade –, če se bo tesneje povezala z Zahodom. Že uvedba carin na ukrajinsko blago bi bila hud udarec. Državi že tako grozi bankrot, prizadeva pa si dobiti večmilijardno pomoč IMF.

Moskva pri spodkopavanju vzhodnega partnerstva EU, ki ga po logiki hladne vojne obravnava kot grožnjo njenemu načrtu evrazijske unije, očitno nima zadržkov. Predsednica Litve Dalia Grybauskaitė je pojasnjevala, da ji je Janukovič v telefonskem pogovoru kot razlog za ne navedel pritiske in izsiljevanje Moskve. Rusija je zagrozila z omejitvami za blago z industrijskega, proruskega vzhoda Ukrajine, kjer ima Janukovič močno oporo prebivalstva. Tudi v uradnih razlagah vlada v Kijevu pojasnjuje, da razlogi za njihovo odločitev niso bili strateški, marveč so imeli ­gospodarski pomen.

Ugibanja, da je Putin ponudil Janukoviču zajetno vsoto denarja – Bruselj na drugi strani bolj ali manj govori le o pomoči pri posodabljanju in demokratizaciji države – najbrž ne bo nihče potrdil. Četudi še ni gotovo, ali se bo Ukrajina sploh odločila za vstop v carinsko unijo pod nadzorom Kremlja, je tak razplet za Bruselj in njegovo ne najbolj ambiciozno skupno zunanjo in varnostno politiko hud udarec. Zaradi evropskih volitev, sestavljanja prihodnje evropske komisije in predsedniških volitev v Ukrajini leta 2015 bo nadaljevanje zgodbe najmanj dve leti na čakanju.

Poleg tega se je pokazalo, da notranje neenotna Unija, v kateri­ se ključne članice na zunanjepolitičnem področju praviloma nočejo podrejati bruseljskim razmislekom, ni vešča sodelovanja v velikih strateških igrah. Doslej je raje kot na geopolitično, strateško prerivanje z velikimi silami stavila na vlogo »mehke sile«. V ukrajinskem zapletu se geopolitiki ni dalo ogniti.­ Pred načrtovanim podpisom sporazuma so si intenzivno pripravljali scenarije za odziv v primeru ruskih sankcij. Tako naj bi v primeru zaprtja plinskih pip omogočili oskrbo Ukrajine čez ­Slovaško.

Del držav je bil prepričan, da sporazuma ne bi smeli povezovati z usodo zaprte Julije Timošenko. Toda Unija ni imela druge izbire, kot da postavi za pogoj konec selektivnega sodstva. Eden od naukov pa je, da Putin naslednice Sovjetske zveze še vedno ne obravnava kot suverene države. V njegovih bojih z logiko igre ničelne vsote (v boju za Ukrajino so le zmagovalci in poraženci) ni tabujev. Na drugi strani Bruslju še vedno pripisujejo vlogo strateškega partnerja. Za evropsko diplomacijo je najbrž spodbudno le to, da je v Kremlju dobila priznanje: njena vloga je bila obravnavana resno.

Privlačnost EU

Same članice z dosedanjo politiko do Rusije že tako niso pridobile veliko verodostojnosti, saj so vedno imele pred očmi predvsem lastne interese. Težko bi, denimo, priznale, da je bil eden od glavnih ciljev Kremlja pri gradnji plinovoda Severni tok, ki je neposredno povezal Rusijo in Nemčijo, ogniti se Ukrajini in zmanjšati njen manevrski prostor pri izkoriščanju položaja tranzitne dežele za energente. To, da Putinova Rusija uporablja energijo kot vzvod za pritiske in vir zunanjepolitične moči, ni nič novega. Nadaljnje vprašanje se postavlja v zvezi s privlačnostjo Unije kot modela, ki je v zadnjih desetletjih pritegnil nekdaj socialistične države.

V bruseljskih krogih je razširjeno prepričanje, da se bo zadolžena in gospodarsko šibka Ukrajina prej ali slej spet odločila za približevanje Zahodu, zato ji EU ne bi smela zapirati vrat. A z ukrajinskim polomom so se pokazale meje širjenja gospodarskega in političnega vpliva onstran meja. Putinu pa delovanje pravne države v Ukrajini in življenjski standard tamkajšnjega prebivalstva najbrž ne povzročata kaj več skrbi kot sneg v Sibiriji.