Tiskane izdaje
V nizozemskem mestecu Denekamp ob nemški meji rojena mladenka, ki je zaradi svojega videza postala pravi magnet za medije, je, kakor je v nedavnem pogovoru zaupala novinarju Guardiana, prvič prišla v Kolumbijo leta 1998, da bi na eni izmed tamkajšnjih zasebnih šol poučevala angleščino. Čeprav ni vedela skoraj ničesar o krvavem konfliktu, ki že od leta 1964 divja v tej južnoameriški državi, so jo osupnile ogromne socialne razlike v kolumbijski družbi, k radikalizaciji njenih političnih pogledov pa je pripomogel eden izmed sodelavcev, za katerega se je pozneje izkazalo, da je pripadnik Farca.
Tej uporniški organizaciji, ki sta jo na seznam terorističnih skupin uvrstili tudi ZDA in EU, se je po vrnitvi na zeleno celino štiri leta pozneje pridružila tudi sama. Sprva je kot članica mestne gverile sodelovala pri bombnih napadih v urbanih središčih, nato pa so jo uporniki pozvali, naj se pridruži njihovim enotam v kolumbijskih džunglah. Kot je pojasnila, jo je napor prvih mesecev urjenja skoraj zlomil, vendar je vzdržala. Odločitve o vstopu v uporniške vrste in žrtev svojih dejanj ne obžaluje: »Sem del oboroženega gibanja in oborožitev ubija.« Skozi njene oči je Farc predvsem žrtev konflikta, gibanje, ki se zavzema za odpravo zevajočih družbenih neenakosti, ne pa brutalna organizacija, ki v svojem boju proti vladi pogosto ne izbira metod in žrtev.
Toda zdaj je napočila priložnost za mir. Pogajalci obeh strani v Havani, kamor so se preselili pogovori, ta čas razpravljajo o ključnih spornih točkah, a za ugibanja o končnem (ne)uspehu je še veliko prezgodaj. In če bo vojne konec? »Šla bi nazaj na Nizozemsko, a le za nekaj tednov,« pravi Tanja Nijmeijer. Nato pa bi se rada vrnila v Kolumbijo in nadaljevala boj, toda takrat »z idejami namesto s puškami«.
