Tiskane izdaje
Bruselj − V enajstih članicah Evropske unije naj bi že prihodnje leto vpeljali davek na finančne transakcije, s katerim bodo obremenjene predvsem banke in špekulanti.
Uradni predlog je predstavila evropska komisija. Ker v celotni Uniji ni bilo soglasja o njem, ga bodo uvedle Avstrija, Belgija, Estonija, Francija, Grčija, Italija, Nemčija, Portugalska, Slovaška, Slovenija in Španija.
Komisija vztraja pri enaki obdavčitvi kot doslej: 0,1 odstotka za trgovanje z delnicami, obveznicami in deleži v skladih. Kupčije z visoko tveganimi papirji in finančnimi derivati bodo obdavčene po stopnji 0,01 odstotka. Tako bi se za nakup delnic, vrednih 5000 evrov, moralo plačati pet evrov davka.
Tudi banke naj bi plačale za krizo
Na poti do svetovne premiere, uvedbe davka na finančne transakcije v skupini držav, je po objavi uradnega predloga evropske komisije še korak manj. Davek, s katerim naj bi zbrali od 30 do 35 milijard evrov na leto, bo najprej veljal le v enajstih članicah območja evra.
Osnovna ideja davka je − prvi predlog je komisija predlagala leta 2011 − pravičneje razdeliti bremena spopadanja s finančno krizo in natakniti uzde špekulantom. Kočljivo je, da bo veljal le na majhnem območju. Po izbruhu finančne krize se je razpravljalo o njegovi uvedbi na globalni ravni. To ni bilo izvedljivo, saj so ZDA ukrepu ostro nasprotovale. Nato se je razširila ideja, da bi ga uvedli v celotni EU. Toda uprla se je skupina držav na čelu z Veliko Britanijo, ki za vsako ceno brani interese londonskega Cityja. Na koncu ga niso podprle niti vse članice območja evra.
Glasni kritiki
Kritiki davka bentijo, da bodo banke in drugi akterji stroške novega davka tako ali tako prenesli na stranke, zato posebnega učinka, razen polnjenja državne blagajne, ne bo imel. Tudi podjetja, ki se z različnimi papirji zavarujejo pred tečajnimi tveganji, naj bi bila oškodovana. Banke iz enajsterice držav so nezadovoljne, ker da bodo imeli njihovi tekmeci iz držav, v katerih davka ne bo, konkurenčne prednosti. Še več, finančne kupčije naj bi se selile v dežele, v katerih države ne obdavčujejo transakcij.
Za posojila ne bo davka
Izkoriščanju lukenj se bodo poskušali izogniti na dva načina. Tako bo obdavčena vsaka kupčija (sklenjena kjer koli na svetu), v kateri bo vsaj en akter iz katere od enajstih držav. Poleg tega bo moral biti plačan davek za trgovanje z vsakim papirjem, izdanim v enajsterici. Tako bi, denimo, moral biti plačan davek za transakcijo z avstrijsko obveznico, izvršeno v Šanghaju, v kateri sodelujeta britanska in novozelandska banka. Iz davka so izvzete javne transakcije, kakršna je izdaja državnih obveznic. Tudi potrošniki ga ne bodo plačevali za posojila ali zavarovalne premije.
Ideja takšnega davka je stara, njegovi najglasnejši zagovorniki prihajajo iz levičarskih krogov. Davek se pogosto imenuje po ameriškem ekonomistu Jamesu Tobinu, ki ga je predlagal na začetku sedemdesetih let. V medijih ga radi primerjajo z delovanjem Robina Hooda, saj da se z njim jemlje bogatim. Zanj so si dolga leta prizadevala gibanja, ki so kritična do globalizacije. V Evropi ga je po izbruhu krize najglasneje zagovarjala Francija in pozneje še Nemčija.
Kam bo šlo več deset milijard, ki jih bodo vsako leto zbrali z njim, je negotovo. Predvsem iz Bruslja prihajajo predlogi, da bi z njimi EU dobila enega od svojih lastnih virov financiranja, s čimer bi se zmanjšala njena odvisnost od držav. V članicah, ki ga bodo uvedle, bi ga najraje namenili krpanju lastnih proračunskih lukenj. Civilnodružbena gibanja pa bi z zbranim denarjem raje financirala pomoč državam tretjega sveta.
